Na koncu mavrice srce…

Na koncu mavrice - srce!

Ne, ne, ne tisto obče, običajno,

ki vsakomur utrip ravna

in vsakdo ga ima,

pač pa srce, ki dobro ve

kako ljubiti trajno,

kako nositi dušo v dalj, prek širnega neba!

 

Težko, težko do njega je dospet,

še težje ga imeti,

ne daje se povprek, ne daje se v zaman,

premalo je, premalo zgolj za mavrico hoteti,

mu dano je živet

spomine mnogih ran,

ki znajo še boleti!

 

Pa – tiho čaka, tiho ždi,

tam, kjer nebo na zemljo leže,

kot da želi na samem bit,

kot da mu do ničesar ni,

pa bi le da izpreže,

da gre počasi se gasit,

v temo, ki se gosti.

 

Ne vidiš ga, ni zate tam,

ker zlahka se ne daje,

prevečkrat mu je tekla v zaman pregreta kri!

O njem vse vem, ker ga poznam,

sprašuje se čemu živi,

ker – vse, kar kdaj imelo je najraje,

mu izkazalo je pesti.