Na tumpastem planetu…

Na tumpastem planetu – tumpasto je običajno,

običajno, in normalno, in celo priporočljivo:

bolj si tumpast, bolj ti zmore bit živetje bajno,

pa čeprav se kaže zgolj kot prazno, in varljivo…

 

Na tumpastem planetu – tupaki so v prevladi!

Vedo ves nič, sposobni pa kot krava za klavir,

a kljub temu odločali o vsem, prav vsem, bi radi,

medtem ko glad po sebi-več jih goni v nemir…

 

Na tumpastem planetu – je človek bolj izjema!

Nagoni vsepovsod, povprek, nagoni dan za dnem.

Pa zlahka, ob razmisleku, vprašanje se razvnema:

če danes že je sranje, kaj bo šele potem?!

 

Na tumpastem planetu – je argument brez veze,

edini, ki velja, je argument moči,

kakopak, ki ob tem, da večjemu v rit leze,

še lastno rit si zapolniti nenehoma želi…

 

Na tumpastem planetu – se opice krepijo,

se vse je znašlo, prav vse, v njihovih rokah,

a, k sreči, prav nikdar Sveta ne osvojijo,

ker jih le-ta bo prej sesul, nato pa zmlel v prah!

 

Na tumpastem planetu – ma, naj gre vrag besedi,

zaman so vse razlage, zaman svarila vsa,

dokler je moč čutiti moč v neki »naši« čredi,

dotlej po čredno odleti, v prepad, povsem do dna!