Prestrašena »velesila«…

Z »demokratizacijo« Sveta prihaja, ali vsaj skuša do tega dospeti, do prerazporeditve vlog, pravzaprav do boja za učvrstitev nekih lastnih položajev, v lasten prid, kakopak, in – v škodo celotne skupnosti! »Veliki« so od nekdaj »veliki«, medtem ko tistim »majhnim« ostane bolj skromna izbira, izbira med biti-kolikor-toliko-samostojen-v-nekem-/materialnem/pomanjkanju, ali pa biti – hlapčič, v vdanem klečanju pred enim od gospodarjev Sveta…

 

»Velesile« že od nekdaj skušajo krepiti svoj vpliv na planetu, v lastnem interesu, kakopak, kajti – ni lepšega, kot to, da si »glavni«, in vsi krog tebe po tvojih zapovedih skačejo! Obenem pa lahko še danosti izkoriščaš, in sebi v lonec daješ…

 

Da, do padca Berlinskega zidu je bila zadeva »malo« drugačna, vedelo se je, da sta dva dejanska »gospodarja«, in da dva dodatno prihajata, Kitajska in Indija, vendar – ta dodatna še nista predstavljala takšnega problema, kot ga predstavljata dandanes. Problema predvsem »zibeli demokracije«, seveda. S padcem omenjenega zidu pa je valovje »demokratizacije« preplavilo malodane ves Svet…

 

Ne, ni bil, poprej, problem v tem, ker bi »ljudstva« živela pod nekimi režimi, enoznačnimi, ki niso dovoljevali nasprotnih mnenj in ravnanj, daleč od tega, še najhujši tirani so bili stričku Semu povsem v redu, dokler so – ubogali, dokler je striček v njih svoje interese zrl, in do njih izpolnjevanja tudi dospeval! Tako da – blebetanje o »širjenju demokracije«, pa, ne vem, »svobode«, ne vem česa vsega, je zgolj blebetanje, in je resnica povsem drugačna…

 

Da, pod drobnogled sem vzel strička Sema, kajti zanj velja, da je vrh prevarantskega, hinavskega, zahrbtnega izkazovanja. Čemu?!

Že temelji obravnavane države, in njenega bogastva (oziroma bogastva njenih bogatašev) so ne samo sporni, pač pa, z etičnega vidika, sploh obstajati, takšni, kakršni so, ne bi smeli! Pobijali so domorodce, in kar jih niso pobili, so jih, kot živali v nekem živalskem vrtu, zaprli v rezervate. Na področja, so jih omejili, neplodne zemlje, na področja, kjer ni neke industrije, ali drugih možnosti dela, zaposlitve, pa so ti Indijanci danes, bolj kot ne, odvisni od nekih socialnih pomoči, in zanje velja, da so jim alkohol, droge, kriminal… nekaj vsakdanjega, običajnega, celo neizogibnega…

 

Nadaljevali so s suženjstvom, ga, po dolgih, in še daljših prizadevanjih, odpravili, vsaj uradno, celo neko tozadevno enakopravnost ras, narodnosti… vpeljali, pa čeprav to suženjstvo, v »razviti«, »moderni« svoji podobi še vedno obstaja! In je, še vedno, bolje, če si »bel«, kot pa, da skušaš kot nek črnec ali latinoameričan dospeti do vsaj solidnega živetja…

 

In nadaljevali so s tistim, čemur so se nekoč, sami, zoperstavljali, takrat, pač, ko sta Anglija in Francija skušali svoji vladavini uveljaviti na ameriški celini. Pa so lepo posegali, brez slednjega zadržka, povsod po Svetu, milom-ili-silom, kot bi rekli Srbi, če so le nek svoj interes v tem našli. V zadnjem času jim je značilna »preventivna vojna«, do katere zmore hitro priti, če ugotovijo, da jim neki beduini, s svojimi noži, preteče mahajo z afriške puščave… ali pa celo utegnejo imeti (bog-jim-je-priča, celo prišepetava jim, tako, kot je Bleru) neka orožja-za-množično-pobijanje skrita v – kameljih grbah?!

 

Obstaja več načinov kolonizacije, in v tej, sodobni, tehno-kolonizaciji, ni v igri samo orožje, in pobijanje »nasprotnikov, ki ogrožajo«. Že res, da tudi takšni posegi, vsake toliko, prav pridejo, kajti – padli vojaki razbremenijo tržišče delovne sile, pa se utegne zmanjšati brezposelnost… porabljena sredstva, vojaška, povzročijo proizvodnjo novih, pa, spet, imajo »ljudje« kaj delati, in bogati dodatno bogateti… obenem pa z vzpostavitvijo nekega marionetnega režima vsaj nekaj časa nimaš (vsako)dnevnih težav z neubogljivostjo neke države…

 

Tako, običajno, pa je lažje, domnevno tudi čistejše, če deluješ – pod-mizo. Daješ, pravzaprav posojaš denar (kakopak, na obresti ne pozabiš), daješ, pravzaprav se znebiš, neko odsluženo tehnologijo (in si s tem, kakopak, tudi neke »drobtinice« prisvojiš, na posreden ali neposreden način), obenem pa – trepljaš, vsaj obdobno, po hrbtih določene »velike vodje«, v bistvu nesuverene spake, butaste, neke hlapčiče, ki dobesedno žarijo od sreče, ker jih gospodar vidi, bojda celo upošteva…

NE, nikakršne pomoči pri teh zadevah NI, so zgolj interesi, in načini njihovega doseganja, potemtakem je zgolj barantanje, nek daj-dam, trgovina, pri kateri za mrvice (danega) dobiš (kako znano, iz raznih zapisov o prodajanju-duš-hudiču) kar celo državo! No, vsaj za nekaj časa…

 

Da, nekoč je bilo drugače, nekoč, ko sta Sem in Nikolaj stremela k prevladi, in sta se zgolj medsebojno ruvala in suvala, si, na koncu, korektno, bi semovsko rekli fer, podelila Svet, ter samo prikrito, in še bolj pod mizo, drug drugemu na njegovo področje posegala, danes pa…

Danes pa si striček Sem ne prizadeva samo za prevlado na planetu, posledično za lažje, učinkovitejše doseganje lastnih, političnih, vojaških, gospodarskih… interesov, pač pa se izkazuje tudi s strahom pred silo, ki je vse bolj več kot samo očitna, pred – Kitajsko! In ni večjega »zla«, za strička, kot sta združenje, sodelovanje interesov Kitajske in Rusije…

 

Kitajci so, dejansko, velesila. Vprašanje, veliko, če so »zgolj« druga, ali tretja, po moči, osebno si upam trditi, da so že kar nekaj časa na prvem mestu! Pa ne samo zaradi milijardnega prebivalstva, pač pa predvsem zaradi izjemnega tehnološkega napredka, še bolj radi potenciala, kadrovskega, s katerim razpolagajo (njim ni potrebno početi tako, kot počne Sem, da z nakupi strokovnjakov, prek celega sveta, do »lastne pameti« dospejo), in zaradi proizvodnje, ki je, s svojimi izdelki, že ves planet preplavila, pa zaradi imetja, s katerim razpolagajo, in ga imajo v vseh državah ter tudi pri Semu!

 

Ja, striček Sem se ima za izjemno bogatega, ne nazadnje si je vedno prizadeval za (lastno) bogastvo, tudi tako, da varčuje z lastnimi surovinami, in raje kupuje, po Svetu, ter tako nekim drugim pomaga njihove zaloge do konca izrabiti (si predstavljaš, kako »lepo« zmore biti, če postaneš edini, ki še razpolaga z, na primer, nafto?!), čeprav – njegov denar, pravijo vsaj tako, tisti, ki vedo, ni kaj prida vreden, nasprotno, njegova vrednost je krepko prenapihnjena, pa ni nič čudnega to, da so bili moteči vsi »tiranski« režimi, ki so sklenili, da svoje nafte ne bodo prodajali izključno za dolarje…

 

Kakopak, »demokratični« bebci celega Sveta niso zmožni videti za kulisami, tudi ko bi, jim možgani ne potegnejo dovolj, pač pa vidijo izključno korito, katero jim je ponujeno, in tisto, kar se, ali pa naj bi se, v njem nahaja(lo). In vidijo to, da v »Ameriki« smeš vse-povedat… ne vidijo pa tega, da si zaradi tega lahko tudi likvidiran, zlahka, če si preveč moteč. In vidijo neke vile, pa bazene, cestne križarke, pač, ameriken-vej-of-lajf… a ne vidijo, da je ta vej le redkim dan, dopuščen, dočim ima večina najmanj enake težave s preživetjem, če ne celo večjih, kot jih imajo sami. Predvsem pa – treplja jih po plečih, striček, jim naliva koka-kolo, jih »podpira« v njihovi »svobodomiselnosti«, tu in tam še kak fičenk pade, in vse je v najlepšem »demokratičnem« redu. V takšnem, denimo, da – so vse (v novejšem času) »zdemokratizirane« države prek glave zadolžene, da bi, brez »dobre« volje nekih velikih, v hipu bankrotirale, se dobesedno sesule, v obči kaos, da so tako »suverene«, kot je »suveren« - sleherni hlapec, kateremu gospodar kose kruha reže!

 

Ja, je hudič, kadar »demokratizacija«, pa »širjenje pravic in svoboščin« izkazujeta nelepe, a dejanske, svoje podobe, pa ju niti v lastnem domu zares ne dopuščaš, a ju, obenem, v tuja domovanja izvažaš! Da bi SEBI pridobil, na račun drugih, kakopak. Vendar…

 

Vsak hec tudi do svojega konca dospe, in bo tudi ta, konkreten. Kar pa za hlapčiče, za nagonska govna brez hrbtenic in obrazov, ne predstavlja nekih težav, se bodo pač »posodobila«, ko čas nastopi, in se – nekemu drugemu gospodarju klanjala!