Spet doma…

Ko sem prišel v vrtec…

Odprl sem vrata sobe, in nedaleč stran sem jo zagledal, sedela je sama, za mizico, in jokala. Malo vstran sta bili ženski, ki sta, očitno, imeli pomembnejše delo, pa njenega joka niti zaznali nista, kaj šele, da bi jo poskusili tolažiti…

 

Ko je krenila proti meni, sem pokleknil, kar na pragu, da se je dete zmoglo, v objemu, stisniti k meni, in tako sva dospela tudi do ugotovitve vzroka joka, udarila se je v klop, in do njene umiritve, čeprav se je tudi kasneje, dokler sva bila v vrtcu, videlo, po njenem obnašanju (solzice so se še trikrat prikazale), da z Malo ni vse tako, kot bi moralo biti.

 

Na poti do Astrid in med samo vožnjo je že bilo povsem drugače, hecala sva se, in pela, tako sva nadaljevala tudi po prihodu domov, vendar ni dvoma o tem, da je staknila svoj prvi septembrski prehlad. Kihanje, kašljanje, boleče grlo, tekoče blato, »nosljanje«…

 

Za kuhanje, čeprav na hitro, ni bilo časa, kajti – čeprav je »nekaj jedla«, za kosilo, v vrtcu, je bila lakota prehuda, da bi ji bilo čakanje na pripravo obroka všečno, pa sva zadevo pokrpala s torto, z banano in pol, in s smokiji. Ter sklenila, da bova kuhala v času, ki ga je označila z ne-še-malo-kasneje…

 

Kakopak, Astrid sva družno zapeljala v garažo, to sila rada počne, in, kakopak, v garaži je donelo od hupanja. Tudi trobi rada, pa ji malček pustim, ravno toliko, da sosedov ne ujeziva. In tudi po poti, če priložnost nanese prazno cesto, rada sliši, če se Astrid, vsaj tu in tam, oglasi…

 

Do tretje sem imel za seboj že uro petja, po naročilu, seveda. Praktična zadeva, sproti preusmerja svoje želje, pa komajda zastavim, že kreneva drugam, in tako malodane v nedogled. In so edina konstanta ona, njeno poslušanje in naročila, ter jaz, in moje izpolnjevanje naročenega. In ji je to bolj všeč, kot neke ustaljene, v-naprej-znane pesmi. Četudi se zanje najde čas, kadar si zahoče ob njih…

 

Za kosilo sva skuhala tortelone, s sirom. Dolgo, že mesece jih nisva jedla, pa so se znašli v hladilniku za popestritev, obenem pa so hitro kuhani. Nekaj jih je pojedla, nato pa ugotovila, da ne more več jesti, ker jo boli grlo. Da pa bi sladoled, je povedala, počasi ga bo uživala, da se bo topil v ustih… in je bil sladoled, kako ne bi?!

 

Zdaj bo teden dni doma. Brez naglice, brez nekega strogega urnika, pa se bo, v prvi vrsti, lahko naspala, do mile volje.