Najprej
– kaj je introvertiranost?
To je
stanje »zaprtosti vase«, stanje, v okviru katerega najdeš izjemno malo tistih,
s katerimi zmoreš (po)deliti svoje živetje, stanje, v katerem temeljiš na
lastnih občutenjih, in ne na dražljajih (izkazovanjih) okolja, stanje, v
katerem se izkazuješ z nekakšno samo-izolacijo, pomeni, da več časa preživiš v
neki samosti, kot pa v družbi. Stanje, za katero »strokovnjaki vedo«, da je
napačno, zdravljenja potrebno, medtem ko sam trdim, da gre za povsem običajen,
NORMALEN pojav, pogojen s tremi dejavniki: prvi je sama zasnovanost (biološka)
introvertirane osebe, drug je zasnovanost okolja (absolutne večine), tretji pa
dejstvo, da živimo v svetu (okolju), ki NAJ bi bil en sam (in vsem skupen),
dejansko pa gre za dva, nasprotujoča si, popolnoma različna svetova, svet
(večinske) nagonskosti in svet razuma!
Za
lažje (morebitno) razumevanje podam (banalen) primer…
Predstavljaj
si nek omejen prostor, neko veliko kletko (iz katere nihče ne more po svoji
volji), in v tej kletki domuje – skupina opic. In v taisto kletko so zaprli
tudi levjega mladiča…
Opice
so prepričane, »vedo«, da je kletka NJIHOV svet (potemtakem je levji mladič v
tem svetu nekaj ne-običajnega, ne-»normalnega«), in »vedo« tudi to, da v
njihovem svetu veljajo njihova pravila! Nato…
Opice
so ekstrovertirane – žene jih, dobesedno, potreba po tem, da okolici izkazujejo
svoje veščine, svoja znanja, svoja pojmovanja, še več – bolj kot bodo uspešne,
v teh izkazovanjih, bolj jih bo (njihovo) okolje upoštevalo, sprejemalo, »spoštovalo«,
kar pomeni, da bodo s tem tudi zasedale višja mesta v opičji hierarhični
razporeditvi. Obenem…
Opic je
veliko, malodane vsa kletka je sestavljena iz njih, dočim je levji mladič en
sam, in nemočen, ter, posledično, prepuščen na milost in nemilost tem opicam!
Na
začetku bo mladič opicam vzbujal določeno radovednost, zanimanje, z njim bodo
počele vsemogoče, da bi ga spoznavale, da bi ugotavljale njegove značilnosti,
kasneje, v kolikor mladič preživi, kakopak, opičja početja, bo levji mladič
prerasel svojo vlogo biti-nekaj-posebnega, in bo postal zgolj
nekaj-drugačnega-a-običajnega/sprejemljivega-v (opičjem)svetu… interes zanj se
bo zmanjšal, opice ga bodo, večinoma, pustile pri miru (nezainteresirane zanj),
v njegova, levja, izkazovanja bodo posegale, tudi nasilno, seveda, v primerih,
ko bi se zaradi mladiča utegnile počutiti kakorkoli ogrožene…
Kaj
meniš, kako se bo, na takšna opičja izkazovanja, v takšnem opičjem (ne-levjem)
svetu odzival mladič?! Povlekel se bo v nek svoj kot. Med opicami ne more najti
»sorodne duše«, z njimi ne deli njihovega načina živetja, povsem drugače se
izkazuje, in v tem svojem kotu bo upal le na to, da ga opice čim bolj pri miru
pustijo, pomeni, da – se bo povlekel vase, v svojo samost, pomeni, da bo postal
introvertitan! In šele s časom…
Ko bo
rasel, ko bodo rasle tudi njegove moči, in zmožnosti, ko bo, postopoma,
ugotavljal, da si zmore vedno več prostora v tej kletki pridobiti, ali se vsaj
kolikor toliko enakovredno zanj potegovati, šele kasneje bo, na osnovi
DOSEŽENIH uspehov dospeval tudi do ugotavljanja lastnih DEJANSKIH zmožnosti,
dospel bo do (počasne, postopne) graditve SAMOZAVESTI, in, posledično, bo
dospel do tega, da bo smel, v kateremkoli trenutku ter po lastni odločitvi,
sredi kletke izkazovati to, da – je lev!
Sicer
bo še vedno živel v samosti (kljub deljenju kletke z opicami), kajti nikogar
sebi primernega, sebi ustreznega v kletki ne bo imel, vendar bo dospel do
potrebne samozavesti, do potrebne »hrbtenice«, posledično do potrebnih moči, s
pomočjo katerih se bo »odprl«, ne bo več vase-potlačen, ne bo več
introvertiran!
Da, na
prvi pogled se zapisan primer zdi kot banalen, pa čeprav ni, in povsem ustreza
realnemu stanju! Dejansko vsi dvonogi-v-oblačila-odevajoči-se živimo v eni in
isti kletki… dejansko vsi, in zlasti »strokovnjaki«, to kletko obravnavajo kot
en sam svet… dejansko gre za DVA (popolnoma različna) svetova, napačno v
(tozadevno) enega združena… dejansko gre za to, da so nagonska bitja
(potemtakem tudi človejaki, potomci križanja med človekom in ČLOVEČNJAKOM,
živaljo!) ekstrovertirana, da dobesedno hitijo izkazovati se naokoli, s čemer
poskušajo SEBE vsiljevati in vsiliti ostalim, si čim boljši položaj priboriti…
in dejansko je razumsko zasnovano bitje, človek (Homo Sapiens), izjemno REDKO
bitje na planetu-kletki, ob tem celo bitje, kateremu je prirojena uvidevnost,
samokritičnost, umnost-previdnost-zadržanost, in katero potrebuje veliko časa,
preden uspe, na temelju dejansko izkazanih svojih zmožnosti, dospeti do
samozavesti (medtem ko so nagonska bitja, človejaki, DOMIŠLJAVI, vselej
vse-vedo, vse-znajo, obenem niti samih sebe ne zmorejo v pravih podobah videti,
ugotoviti, se obravnavati)! Tako da…
Pot do
izgradnje samozavesti (do REALNE ugotovitve samega sebe!) je dolga… razumno,
običajno, NORMALNO je, da si na tej poti ZADRŽAN (v nasprotnem se izkazuješ z
domišljavostjo, značilnostjo nagonske neumnosti!), da dvomiš vase, obenem
dvomiš v vse, in predvsem v pravilnost razlag, s katerimi ti pojasnjujejo svet
(kajti realnost doživljaš popolnoma drugače, kot bi jo moral skladno s
pojasnili!), pa – če posluješ na temelju dvoma, če si radi tega zadržan, potem
lahko samo bebec od tebe pričakuje neko hitenje samo-izkazovanja (neko običajno
ekstrovertiranost) in tvojo povlečenost-vase obravnava kot podobo okvarjenosti,
obolelosti!
Drugače,
žal, razumskemu ne gre, mu ni »dano«… zaprtemu v kletki, v kateri mrgoli opic,
ki si lastijo vse, to kletko, in vse dosežke, s pomočjo katerih so sploh
dospele do tega, da imajo streho nad glavo, dosežke človeka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar