Nekaj
dni nazaj sem ugotavljal, če bo vsaj nekaj dinj, alias melon, dozorelo v tem
tednu, ko je Malo doma. Za lubenice je še krepko prezgodaj, tu, pri naju, pred
drugo polovico oktobra jih ne pričakujem, morda celo kasneje…
V lepem
vremenu sadeži hitro napredujejo. Zalivani so dovolj, sonce pa tudi svoje dela,
in…
Po
kosilu sem znova šel v preverjanje ter ugotovil, da so tri že lepo porumenele,
še dva, morda trije dnevi, pa bodo do konca zrele, vendar…
Pri eni
sem videl, da jo je nek mrčes dodobra načel. Pa sem stopil po nož. Že med
odstranjevanjem s peclja je lepo zadišalo, in kasneje je bil tudi okus dovolj
prepričljiv, da se je dete posladkalo. Kakšna bi šele bila, ko bi do konca
dozorela, sem pomislil…
Misel
mi je poneslo tudi na tiste, ki jih v trgovinah prodajajo. Vsaj dva, tri tedne,
če ne več, prezgodaj jih ubirajo, potem pa kupci, ki, očitno, nikdar zrelega
sadeža niso jedli, uživajo praktično samo celulozo, navzven dinji podobno. Ta,
najina, današnja, čeprav še ne do konca zrela… ma, tiste iz trgovine se lahko
skrijejo pred njo!
Lani je
prijatelj prinesel, ko je prišel na tridnevni obisk, dinjo s seboj, iz
trgovine, češ da bova uživala, ob njej, po kosilu…
Vedoč,
kakšne so, kupljene v trgovinah, sem ga prosil, da mi, če že mora, odreže
izjemno tanek kos. Nisem naredil več od grižljaja, dobesedno same vlaknine, z
okusom po kumarah… on pa se je prisilil, ker, pač, funkcionira po načelu
kante-za-smeti – ker je škoda hrano metati stran, je bolje, da jo poješ, čeprav
si bodisi sit, bodisi je hrana neokusna…
Kakorkoli
že, danes sva zaklala prvo letošnjo, in do konca tedna bova še vsaj dve. Užitek
mi je gledati Sonka, da se vsaj nekega sadja z užitkom loti! Jaz, bedak, pa
sem, tu, na bregu, zastavil tako, da je vsaj nekih dvajset vrst sadja in
sadežev…
Ni komentarjev:
Objavite komentar