Za pol meseca bo mir…

O(d)pravil sem nabavo, danes. Ne maram hoditi po trgovinah, najljubši trenutek, v njih, mi je, ko dospem do napisa »izhod«…

 

Najpomembneje je, da sem kupil, v lekarni, Daleron. V vrtec hodi Malo, bojda že nakazuje na prehlad, in dosedanjemu analgetiku jutri rok uporabnosti poteče, pa je dobro imeti pri roki ustrezen odziv na neko, na primer, občutnejše povišanje temperature. Za primere, kadar ni moč drugače urejati zadev, z nekim hlajenjem, denimo…

 

Ko sem vstopil v trgovino – skorajda bi me kap, če malo pretiravam. Vse blagajne so delovale, pred vsemi pa vrste, dolge toliko, kolikor je dolga trgovina! Pač, prišel sem ravno v času malice, in kup mladine je pohitel kupiti nekaj za pod zob, obenem pa… ne vem, kaj, in po čem prodajajo, da je sosedom zadeva mikavna, a že na parkirišču je bilo opaziti neobičajno število zagrebških registracij…

 

Sreča se mi je (p)osrečila, deset minut sem moral čakati samo na to, da je trgovka izbrskala, v skladišču, žakelj s pasjo hrano, katero običajno kupujem, a sem tudi v tem čakanju pridno nosil v voziček. Ter doživel pravi čudež, ob dospetju k blagajni – nikogar nikjer, celo blagajničarka je, v neposredni bližini, večjim škatlam trebuhe parala, da je zmogla kasneje iz njih neke ponve jemati. Da, nisem vedel za to, a vsak nakup, v vrednosti najmanj petindvajsetih evrov, so »nagradili« s ponvijo, za katero je bilo potrebno le evro plačati. In sem ga, kaj ne bi, več ponev, redkejše pomivanje posamične, kar mi utegne, morebiti, v času, ko sem sam, in posodo pomivam enkrat tedensko, pred odhodom po Sonka, celo prav priti…

 

Zdaj sva preskrbljena, s hrano, za čas njene prisotnosti. Še nekaj dni dlje bi zdržala, tudi s sladoledom in ostalimi sladkarijami, pa mi nekje do devetnajstega ne bo treba v kupovanje. Prijeten občutek. Pravzaprav – samo po otok bom skočil, medtem, a moram najprej, z loterijo, urediti neko malenkost, da džek-pot zadanem…

 

Skušam čim bolj skrbno, z denarjem. Pravzaprav mi drugačna možnost ne ostane. In že sedaj se »veselim« oktobra, bo sila »simpatičen«, denarno – servis Astrid, pa zavarovanje, registracija, vendar… kar so izumili neobstoječe, konkretno to, da IMAŠ denar, katerega dejansko NIMAŠ, je moč tudi z minusom na računu preživeti. In ga počasi, malo po malo, v nekaj mesecih odpraviš.

 

Sinoči, po tem, ko sem Oliverju zalil »nasad« paradižnikov, sem tudi to aktivnost črtal s seznama (malodane) dnevnih opravil. Poslal sem mu sms, s priloženo fotografijo plodov…

Bentiš, načeloma še ni čas, da bi tovrstno rastje nehavalo, še več, radi skrbnega zalivanja so rastline lepe, visoke, košate, močne, le vse manj cvetov je na njih opaziti, ter tu in tam plod, ki obeta k svoji rasti, vendar – neke bube, neki hrošči so se pojavili. Prvi majhni, manjši od bucikine glave, črni kot sam hudič, in pa tiste rastlinske stenice, sam jim pravim smradci, in vse to se je trumoma podalo nad sadove. Pa le-ti, še preden utegnejo dozoreti, postanejo lisasti, mehčajo, gnitje iz notranjosti dospeva navzven, skratka – osemdeset litrov vode, kolikor, približno, porabim za eno zalivanje, krat petnajst… mejduš, da je predrago tveganje, v pričakovanju, da bo vsaj tu in tam nek paradižnik zacvetel v svojo zdravost! Tudi najin paradižnik sem včeraj evtanaziral, se je enako izkazoval kot Oliverjevi.

 

Jutri grem po Sonka! Krog trinajste, malček čez, jo vzamem iz vrtca. Me prav zanima, kako bo sprejela moj prihod, in komaj čakam, da se znajdeva v objemu!

Bojda ji je v vrtcu všeč, rada hodi tjakaj, le… ničesar noče jesti, ne želi počivati (in skuša takisto prenesti tudi na ostale otroke) in, bojda – nerada uboga. »Hude« zadeve, strašansko »hude«. Čeprav je vsako moč razrešiti, na ustrezen način, seveda, tak, ki bo tudi njene želje in potrebe upošteval, in skozi iskanje nekih kompromisov pripeljal do obojestransko sprejemljivega dogovora…

Bojda so vzgojno, in ne dresurno-varstveni zavodi, vrtci.

 

Ja, vem, bi se dalo slišati tisti red-mora-biti, otrok-MORA-ubogati, čeprav… ne vem čemu, a zdi se mi, da nihče z navdušenjem ne uboga, nihče ni zadovoljen, kadar se proti lastni volji izkazuje, in vsak, tudi med odraslimi, skuša čim bolj po lastnih odločitvah obstajati, pa – če je njim, tem odraslim, nemogoče dejansko dopovedati kaj je, in kaj ni, prav, dopustno, potem, si upam trditi, da so tudi pri štiriletnem otroku potrebni malo več kot le trije dnevi, da se prilagodi bivanju v skupnosti, kakršne poprej ni poznal. Itak živimo v »demokraciji«, če malček pikrosti pridodam, itak se, malodane vsi, za še več pravic potegujejo, pa čemu ne bi smelo tudi dete poskušati svojih želja uveljavljati?!