Kako lepo laži zvenijo…

O tem, da ves Svet temelji na lažeh, o tem sem že zapisoval. Laži so nekaj povsem običajnega, samoumevnega, vsakdanjega, »normalnega«, celo neizogibnega, nujnega, na vseh ravneh družbenega življenja, od nekega občega komuniciranja, pa vse do šolskih »znanj«, ki zmorejo na sila trhlih temeljih obstajati…

 

Za določene laži sploh ne potrebuješ biti nek strokovnjak, da bi jih sprevidel, zadošča, da odprtih oči hodiš naokoli, pa da je v podstrešju dovolj tistega, kar je za razmislek potrebnega. In, če česa ne moreš spregledati, potem ne moreš tudi napisov, v vsaki prodajalni mesa, tistih, na katerih piše »prodajamo izključno domače meso«…

 

Za hec sem se podal na strani statističnega zavoda, potemtakem na uradne strani, po uradne podatke, na osnovi katerih ugotavljajo marsikaj, od neke, vsaj teoretične, samooskrbe države, do uspešnosti njenega gospodarjenja. In zapisane številke je potrebno brati v 1000 ton… (podatki se nanašajo na leto 2023).

 

-          domača proizvodnja mesa – 152,75

-          uvoz živih živali – 7,45

-          uvoz mesa – 116,75

-          domača potrošnja mesa – 184,98

 

Na osnovi zapisanih številk je moč ugotavljati, da je Dežela samooskrbna, z mesom, v višini slabih 83 %, kar sploh ni slabo, vendar…

 

Hudič je, takrat, kadar se, pri obravnavanju neke problematike, pojavljajo vprašanja, dodatna, in celo neljuba, in se, med njimi, znajde tudi vprašanje: če državi manjka, do popolne samooskrbe, samo nekih 17 % celotne porabe, čemu, za vraga, uvaža meso v količini 67 % celoletne porabe (potemtakem za 50 % VEČ, kot bi potrebovala, da bi zadostila domače povpraševanje)?!

 

To razliko, med domnevno potrebno količino uvoza, in dejansko uvoženo, je moč dokaj hitro pojasniti, vedoč to, da – domači proizvajalci meso izvažajo, potemtakem NE gre celotna količina »doma« proizvedenega mesa v »domačo« potrošnjo, in to pomeni tudi to, da NI res, to, da… v trgovinah prodajajo izključno meso domače proizvodnje, in to pomeni tudi to, da…

 

Po preprostem razmišljanju – kupujem tisto, česar nimam, a potrebujem imeti. Pa – če kupujem, konkretno mesa, v višini 67 % ugotovljene (dejanske) moje porabe, potem bi lahko sklepal, da je v tej moji porabi natanko toliko kupljenega, in ne doma pridelanega. Razen, kakopak, v primeru, da nekaj dnevno zadrževanje uvožene živine (mesa) v nekih carinskih postopkih zadošča za to, da neko/a madžarsko govedo ali svinja postane slovensko/a… po načelu, na primer, nekih »naturaliziranih« športnikov.

 

Ob vsem je zanimiva tudi lahkotnost, s katero trgovci oglašajo. Niti osnove nimajo, za to, da bi preverjali resničnost lastnih navedb, pač pa morajo verjeti svojim dobaviteljem (prav tako trgovcem), pa tako vehementno trdijo o nečem, kar tudi v teoriji ne more ustrezati resnici!

Naj jim bo v olajševalno okoliščino - laži so nekaj povsem običajnega, samoumevnega, vsakdanjega, »normalnega«, celo neizogibnega, nujnega, na vseh ravneh družbenega življenja.