Je antologija »kriva«?!

Da, resnično, je antologija, v katero sem vključen, oziroma njeno dospetje, zakrivilo to, da sem danes objavil štiri pesmi, napisane v srbskem jeziku, od tega dve povsem sveži, današnji (eno sem celo zapisoval med košnjo in pletjem)?! Ne vem, verjetno, kajti…

 

Pri vsakem stiku s poezijo, zapisano v srbščini, me »potegne«, me usmeri k temu jeziku, nič več v želji, da bi preveril njegovo poznavanje, lastno, nič več, da bi preverjal svoje zmožnosti pisanja v njem, pač pa, preprosto – porodi se želja, očitno, porodijo se zamisli, posledično se, kot neka samoumevnost, porodijo tudi verzi…

 

Nikoli se nisem označeval za pripadnika te ali one črede, nikoli Sveta nisem zrl na temelju občih razporeditev, nekih, popolnoma butastih, njihovih (raz)delitev, človeka vrednotim po tem, da je človek, ne glede na to od kod prihaja! Obenem pa imam to srečo, da zmorem, kar je redkim dano, celo sila redkim, izjemnim, vsaj v poeziji, da zmorem pisati v dveh jezikih. Če nič drugega, s tem samemu sebi popestrim zadevo, s katero se ukvarjam kar vem zase…

 

Nekoč mi je kolega, srbski pesnik, dejal, da bi lahko, pri njih, s svojo poezijo živel kot »bubreg u loju«, potemtakem lepo, »gosposko«. Ne vem, morda bi, morda ne, zlasti v to dvomim, da bi jim bil sprejemljiv s svojimi verzi, namenjenimi odraslim. Odkar te odrasle poznam, odkar vem o njih, si upam trditi, da me nikjer na Svetu ne bi odprtih rok sprejemali, a, kakorkoli že…

 

Zmorem si dovoliti luksuz, da smem, zahvaljujoč svojim zmožnostim, slediti dvojezičnemu klicu, pa – kamor me pokliče, tja se tudi napotim, tako da – če je »kriva«, antologija, za to moje, današnje, »potepanje«, v srbščini izkazano, potem ji te »krivde« ne zamerim, nikakor, temveč, popolnoma obratno, se ji zahvalim, upajoč, da bo še čim večkrat tako naneslo. Itak se imam za nikogaršnjega pesnika, ne za pesnika nekega »naroda«, pa svoje pesmi namenjam vsakomur, ki jih zmore brati, in jih zna razumeti, človeštvu, katerega delček sem.