Kot psa

Ko, enkrat, umrem, nikar nič skrbeti,

ker tam, kamor grem, ne zna nič boleti,

obenem pa – če sem ti v breme živeč,

naj ti vsaj po smrti ne bom bremeneč!

 

Če boš kje v bližini, slučajno, seveda,

me daj od oči, ker lepo to ne zgleda,

saj najde ob cesti se jarek globok,

po možnosti blizu, da ni prav od rok…

 

Kot psa, ki na cesti se mu je končalo,

me suni, kakopak, če se ti bo dalo,

v jarek, v blato, do samega dna,

da tam, kamor sodi, moj čas se konča!

 

Še roke dodobra umij si, zatem,

ker, veš, jaz ogrožam, tako vsaj zdaj vem,

prav vse, kar sem v svojo bližino vključil,

trpinčil sem, zlodej, mrcvaril in mučil…

 

Ja, vem, sam trdim, da sem dobro hotel,

da sem le spodbujal, svetlil in pa grel,

a kaj, ko napačne so moje oči,

pa zrejo svetlobo v trdi temi!

 

Kot psa, zgolj odstrani, ne bom več v napoto,

odmisli nek čas, in v njem neko zmoto,

zadihaj, globoko, v nasmeh se ovij,

pa končno svobodo prelestno užij!

 

Ko, enkrat, umrem, nikar nič skrbeti,

ti nisem bil ljub, ko sem še smel živeti,

pa sploh se ne sme ti, nikakor, zgoditi,

da solza hotela bi te zagreniti!