Žalostno
je, a pride tako, da neko zaupanje, celo brezmejno, nadomestijo:
Kar
zapišeš, to preberem.
Kar
poveš, to slišim.
Kar
izkažeš, to vidim.
In je
še bolj žalostno, pravzaprav boleče, ker bi hotel drugače, a kaj, ko niti v
prebranem, slišanem, videnem ni neke oprijemljivejše opore zanj.
Ja, ne
verjemi lažnivcem, kadar govorijo resnico, in še bolj – ne verjemi tistim,
kateri niti temeljnih moralnih sodb niso zmožni, da bi jih, na njih osnovi, »grizla
vest«.
Vest,
kaj pa sploh to je?!
Najprej
se moraš osvestiti, se samega sebe zavedati, šele naknadno, če kdaj, do vesti
dospeti. Potemtakem je vest »misija nemogoče«, tam, kjer ni zavedanja samega
sebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar