Da bi čim dlje imela tato…

Za »rojstni dan« je prejela tudi čestitko, v kateri je pisalo nekako takole: »da bi čim dlje imela tato, ker bo s tem imela vse, kar potrebuje.«

 

Dobro, če bi (bo) z menoj imela vse, kar potrebuje, o tem raje ne bi, bi domišljavo zvenelo, in bi dejstva izkrivljalo, obenem pa se zavedam, da ji vseh želja, še zdaleč, nisem zmožen uresničevati, je pa res…

 

S svojim rojstvom mi je, dodatno, neke zadolžitve na pleča naložila, ne da bi me vprašala, če sem te zadolžitve zmožen izvajati, in koliko časa sem jih zmožen.

Zavedam se svojih let. Zavedam se tega, da mi moči pešajo. Pa se zavedam tudi tega, da – ko bi bil (krepko) mlajši, bi bila verjetnost mojega še-na-mnoga-leta večja, kot je sicer, pri čemer…

 

Že poprej so obstajali trije, moji otroci, zaradi katerih nisem ne zmogel, ne smel »po svoje« živeti! Ne, čim se je prvo dete rodilo, je bilo tega »po moje« konec, pravzaprav ga je bilo že prej, s tem, ko sem v skupnost vstopil, z njihovo materjo. Zdaj pa obstaja še četrto, moje dete, ki je, povrh vsega, v svojih povsem nebogljenih letih, ob čemer se še kako zavedam okolja, v katerem odrašča, in bo odraščalo, pa se, obenem, zavedam tudi tega, da takšnega, kakršen je tata, po vsej verjetnosti nikoli ne bo spoznala. Tistih običajnih cel kup, še preveč, že sedaj jih spoznava, a kaj, ko pa od njih ničesar vrednega prejeti ne bo imela!

 

Tudi tega se zavedam, da je moje učinkovanje nanjo lahko »kvarno«. Pa ne radi tega, ker bi dejansko takšno bilo, le – v svinjaku je priporočljivo svinje vzrejati, ne človeka! In se ji bodo pojavljala določena vprašanja, določene dileme, spričo mojega učinkovanja, katere ji bo šele življenje, če bo imela srečo (ali pa smolo, kdo bi vedel), pomagalo razvozlati. Že sedaj se soočava z določenimi izkazovanji (iz) okolja, a ji še ne razlagam o »vrednostih« tistih, nekih pač, katere spoznava, in njih ravnanja povzema. O moralni »vrednosti«, seveda, potemtakem o – NE-vrednosti…

 

Kakor vsakemu svojemu otroku – cel svet bi ji položil pred noge, a vse, kar ji zares lahko, in zmorem, dati, sem jaz. To je edino pravzaprav, kar mi je še ostalo. Poleg nepomembnosti, kakopak, poleg te »revščine«, kateri najin-breg pravim. A ji lahko dajem iskrenost, doslednost, dejanski rad-te-imam, nikakor na sebičnosti temelječ, lahko ji dam oporo, ki bo držala in vzdržala vse do tedaj, dokler je bo bodisi vredna, bodisi jo bo potrebovala… bodisi bo obstajala, v podobah mojega obstajanja. Drugega nimam, vsaj omembe vrednega ne, pa tudi – nikoli nisem kupoval »ljubezni«, ko bi jo, bi jo med vlačugami iskal!

 

Da, zavezala me je, kakor zavežeš neko trto, da ne zmore po svoje, s svojim prihodom, in te zavezanosti se ne bojim, mi ni odveč, mi ni neko breme, daleč od tega, le – s strahom o tem, koliko časa bo zmogla trajati, me navdaja. In si želim, tudi, če ne celo predvsem zaradi nje, da bi trajala čim dlje, in vsaj do tedaj, ko bo zmogla malček bolj objektivno gledati, videti, ugotavljati ter, zlasti – o sebi odločati!