Čemu ostajam jaz?!

Včasih se imam dovolj, prek glave!

Čemu narave sem sanjave?!

Čemu me v iskrenost vleče,

čemu živim le hrepeneče,

čemu me duša, ki zasije,

usodno v svoj objem ovije?!

Čemu, za vraga, res, čemu,

ko mi pa gre prav vse po zlu?!

 

Čemu ne zmorem se izpreči?!

Čemu mi dano ni zavreči,

čemu dopuščam, kar dopuščam,

čemu sploh v sebe koga spuščam?!

Čemu ne gledam najprej nase,

zgolj nase, sebi, in pa zase,

čemu ne znam, preprosto, bit

neka povprečna, hladna rit?!

 

Čemu mi volja ne ugasne?!

Čemu ne pošljem v tri krasne,

vseh tistih, ki me znajo piti,

potem pa hrbet obrniti?!

Čemu, hudiča, jaz ostajam?!

Čemu nikogar ne izdajam,

čemu tako mi dano ni,

da bi zabrisal v smeti?!

Čemu mi je imeti rad?!

Bi sekal raje, kakor gad,

pa druge naj ugriz boli,

naj jim dežuje iz oči,

naj strup globoko jim dospeva,

da jim razžre srce, in čreva…

Čemu sploh komu roko dam,

ko sam zatem na dnu končam?!

 

Čemu sem jaz, in ne kot vsi,

čemu me tuja bol boli,

čemu ta radost ni za mene,

da mi pogled, preprosto, skrene,

ko nekaj je, kar videt ni,

ker ko uzreš le zagreni?!

Čemu? Pač, kaže, sem, očitno, tak,

da je moj jaz prepoln napak!

 

In takšnega, kot je, trpim,

predolgo že z njim vkup živim.