Nikomur
ne bi, prav nikdar, spoznanj svojih želel,
nikomur,
da bi do gorja, ki čutim ga, dospel,
ni dano
vsakomur tako, kot meni je, zdržat,
ni moč
kar zlahka, in povprek, srce v nemilost dat…
Očitno
ga je kar precej, da moč mu ne poide,
da mu
vse zlo do živega nikoli res ne pride,
le biča
ga, trpinči, in dodobra ga mrcvari,
mu rane
seka, a kljub njim, nikdar ga ne pokvari…
Res,
čudno moje je srce, ko vase nekaj shrani,
udarce mnoge
preživi, ko s pojasnili brani,
kdo ve,
morda sem idiot, pa marsikaj mi znese,
da
stežka mi moj rad imam v nepovrat odnese…
Le
včasih, bolj za hec, želim, da bi drugače bilo,
takrat bi,
bržčas, zlahka se drugače mu godilo,
sprejelo
bi, kar je sprejet, ostalo v nič bi dalo,
bi lažje
se godil mu svet, in manj v njem bi žgalo…
Res,
čudno moje je srce, a meni je edino,
drugačnega
mi ni želet, mi ni na ti s praznino,
si
Človek le, če te boli, vse, kar bolečnost vzbuja,
sebičnost
pa od nekdaj že mi je docela tuja…
Naj kar
boli, naj kar pekli, vsaj vem, da je živeče,
četudi pade
vse do dna, nekako se izvleče,
že res,
boli, ko ga tepta, prav tisti, ki ga žene,
in sebe
le tako kazi, ne da izniči mene…
Kaj morem,
tak sem v svet pognal, in takšen mi je stati,
znam radost
radostiti, bolečine bolovati,
morda
pa mine ta krut čas, morda znova spoznaš,
kaj v
mojem srcu sebi, kaj z njim zase sploh imaš…
Ni komentarjev:
Objavite komentar