Nikar me napačno ne sodi!

Mimogrede – naj te moje potrpljenje ne zavaja,

tudi pri meni zdaj-pa-je-dovolj obstaja!

Resda je nanj malo dlje za čakati,

resda ga zlahka ne grem izustiti,

a ko ga slišiš, ni moledovati,

trmast je in sploh nazaj ne zna iti!

 

Za to, da prenašam, neumnost ni kriva,

pač pa srce s tem svoj šir nek razkriva…

Resda prenesem več, kot bi ostali,

resda s prenašanjem več pretrpim,

a ko ne bodo več upi zdržali,

več te, nikoli, v svoj svet ne spustim!

 

Če se zavedaš, če ne, je vseeno,

tudi za mene življenje je eno!

Resda ga trošim povsem nesebično,

a se ne nudim z vogala, povprek,

resda živim niti najmanj odlično,

a ni umazan, z ničemer, moj vek!

 

To, da prenašam, je stvar moje volje,

tej pa ne gre, zadnje čase, najbolje…

Včasih že trudim se, da »nič ne vem«,

pač, le zato, ker med redkimi si,

vendar lagati ne zmorem očem,

pa zdaj-je-dovolj vse bolj v zraku visi…

 

Če se zavedaš, če ne, mi je žal,

a vsakdo račun svoj bo sam poravnal!

Resda nikdar ne dospeš več do sreče,

ko se, spet, znajdeš, kjer ni za prestat,

da te nekdo, kakor jaz sem, izvleče,

a sama siliš od sebe me gnat!

 

Res je, nikar me napačno ne sodi,

ker samo v dobrem doslej me poznaš,

tvoje ravnanje pa v drugo smer vodi,

v njej izgubiš vse, kar zdaj še imaš!