V
spomine sem si čas odel,
menda je
to slabo,
če so
ti vse, si odživel,
prav
nič ti več ne bo…
In kaj
bi mi, v svetu lupin,
le stati,
da obstanem?!
Mar v
nič sem dan, da nič živim,
še preden
nič postanem?!
Drevo
ne zna brez korenin,
iz nekega
včeraj,
in v
koreninah je spomin,
ki
hranil ga bo zmeraj…
Če
včeraj ni, če zgolj stoji,
zaman mu
je kam gnati,
le
včeraj mu rodi moči,
da mu
je sploh obstati…
Kaj
jutri zmore sploh mi dat,
če sem
zato da sem,
da
zmorem prazen v praznem stat,
ves
čas, dokler, pač, smem…
Ko ni
mi več za koga bit,
čemu mi
bo nebo,
gre z
veje ptica dan budit,
in z
njo živi drevo…
V
spomine sem si čas odel,
v minulem
se imam,
brez
sebe ne bi sploh hotel,
brez
sebe sploh ne znam…
Ni komentarjev:
Objavite komentar