Vse manj me je

Žal mi je, a nisem v neskončnost dan!

Na srečo, ker mi večno ni živet.

Tako iz dneva v dan me je le manj,

iz dneva v dan za kanček bolj izžet.

 

Žal mi je, moj rok se že izteka.

Sem v letih, vsak hip bolj odnaša.

Ne le odnaša, bolj kot prej, useka,

vse bolj useka, vse manj prizanaša.

 

Žal mi je, a nimam niti volje,

da bi si daljšal, tega ne želim.

Čemu bi daljšal, kar ne bo nič bolje,

kar žene me zgolj v to da pretrpim?!

 

Žal mi je, bo treba, pač, spoznati,

kdo sploh sem bil, in k čemu sem hitel.

Sem dal vsaj malo, kar hotel sem dati,

sem koga sploh, da dam se mu, imel.

 

Žal mi je, a bolje bo brez mene.

Nadležen sem, s tem svojim rad imam!

Brez mene vse povsem drugače krene,

jaz pa drugače nočem, in ne znam.

 

Vse manj me je, tako je tudi treba!

Napoti sem, ko skačem pred korak.

Pač, nepravilna sem, povsem, oseba,

kot takšen moram izpuhtet v zrak.

 

Žal mi je, a te brez mene čaka

le neka stara, prav nič lepa pot,

po njej ti želja že krepko koraka,

mene ne bo, da rešil bi zablod.

 

Žal mi je, a vsak si sam izbira,

čeprav ne ve kako se kam poda,

ko me dokončno čas s sveta zradira,

me več ne bo, pa kaj, bo manj gorja.