Kriv, priznam!

Česa sem kriv? Ah, česa ne!

Najprej, kot prvo, sem kriv, ker sem živ!

Bolje bilo bi, občutno, prav vse,

ko bi to zmogel, da sploh ne bi bil.

 

Drugič. Kriv sem zato, ker sem drugačen!

Lep brez drugačnih je širen planet!

Če si drugačen, potem si napačen,

pa le kazeče se znaš razodet.

 

Tretjič. Zato, ker imam rad!

In to ne sebe, kar je običaj.

V svetu, kjer gad je do gada zgolj gad,

sodi moj rad imam nekam v kraj.

 

Četrtič. Kriv sem zato, ker sem iskren!

Žal se poštenju bolj slaba godi,

huje, pošten si docela kreten,

ni takšna hiba znak »dobrih ljudi«.

 

Petič. Nikdar sebičen mi dano ni bit!

To pa je greh, da ga večjega ni!

Zmoreš, med ritmi, takrat, če si rit,

to pa, če nisi, naj tebe mori.

 

Bi še našteval, a se mi ne da,

kriv sem v prav vsakem oziru,

svet uvidevno trpeti me zna,

daleč, na nekem povsem stranskem tiru.