So,
bojda, ki blizu so meni, in zame,
ne vem,
moram dati pregledat oči,
ker –
bolj, kakor gledam, pogled manj verjame,
trdi,
da nikogar mu videti ni!
Takrat
še, ko vidi, na kvatre vsake,
bližina
se čudno, res čudno mu kaže,
razkriva,
po vrsti, vse svoje napake,
ko z
željo po biti drugje vse zamaže…
Ne vem,
kaj z očmi je, mar starost jih daje,
pa vidim
na glavo obrnjeno vse,
ker
vse, čemur, bojda, nekak sem najraje,
od mene
ob prvi priložnosti gre…
Bom
stopil k zdravniku, morda vsaj on vidi,
kaj v
mojih očeh je, da zrejo tako,
pa
zmorejo le, da prav vse se mi spridi,
morda
pa je lepo, kar vidim grdo…
Morda pa,
ja, k vragu, morda si domišljam,
pa vse
sploh tako ni, kot videti znam,
morda
zgolj napačno občutim, razmišljam,
ker v
glavi kolesca v okvari imam…
Že res,
so uspešno mi dolgo služila,
skazala,
kar redkim je skazati moč,
morda
zdaj nič več jim usoda ni mila,
postal
sem neveden, ves svet pa vedoč…
Bo
nekaj na tem, bo, zares, zagotovo,
že dolgo
si pravim, da sem idiot,
ko
krenil normalen bi, znova, na novo,
morda
prav drugače bi krenil na pot…
Bi res?
Ma, ne vem, si ne zmorem verjeti,
bi me
ne ostalo prav nič, od vsega,
ker
dvomim, da bi si želel sploh živeti
brez
uma, brez duše, in pa brez srca!
Ja, bržčas
oči krive so za vse zmote,
ne vidijo,
česar sploh videti ni,
obenem
pa zrejo prikrite rabote,
vse
tisto, kar se jim za hrbtom godi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar