Sem znova
zbudil se bolj volje pobite,
kako bi
drugače, na robu zdaj ždim,
prek
roba ni daleč, med upe razbite,
si
lažem, da tega se sploh ne bojim…
Besede
včasih kot ptice so znale,
še vedno
letijo, žal, dobro to vem,
do mene
vse težje se bodo podale,
vse
težje učakati nekaj jih smem…
Z
besedami misli, in z njimi so želje,
ne vem,
kaj pomenim, ne vem, če sploh kaj,
kako
naj rojeva ob tem se veselje,
bom z
roba sploh smel, in želel si nazaj…
Delil
sem življenje, vsega pa nikoli,
ni vse
za deliti, ker gre zvodenet,
kar
vleče drugam, to drugam naj izvoli,
na silo
ničesar, res, nočem imet…
Kar k
meni želi si, kar v meni se vidi,
tega ni
prositi, in sploh noče stran,
a kaže,
da moje srce prav vse spridi,
pa
takega ni, vsaj jaz ga ne poznam…
Preveč
pričakujem? Zares? Kakšna zgaga!
Iskrenost,
sočutje in rad-te-imam?!
Vem,
redko je to, pa mi nič ne pomaga,
da sam
ga premorem, drugače ne znam…
Na rob
odložen, se mi je veseliti?
Če
bolje razmislim, potem res, morda,
ker dlje
kot na robu sploh dano ni biti,
na robu
le stežka še kaj me izda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar