Me še kaj čaka?!

Me še kaj čaka, poleg konca, seveda?

Ta mi grozljivo, ob vsem, sploh ne zgleda.

Je, za vogalom, nekje, še kaj skrito,

kar mi do konca zatre že razrito?!

 

Mar je še kje, zame prav, neka beda,

da še pospeši, kar že me razjeda,

ker veš, hudič, nekaj me še ostaja,

da se upira, kljubuje in vztraja!

 

Daj, ne poreci mi, niti za šalo,

da preizkušenj ti več ni ostalo,

ti ne verjamem, si me že naučil,

zdravja ti ni, če ne boš mene mučil!

 

Si že v preteklosti upe mi zbujal,

upe mi zbujal, in srečo ponujal,

vendar vse to si zato le počel,

da bi, z nasmehom, ponujeno vzel!

 

Pridi, če upaš, na štiri oči,

prav nič se v meni te več ne boji,

bom, za spremembo, si roko umazal,

da ti, vsaj eno, bom krepko primazal!