Vem, da veš

Vem, da veš, le zdaj ti ni znano,

da jaz le na svetu vsem rad te imam,

sem skazal neštetokrat ti, nezlagano,

drugače do tebe sploh biti ne znam…

Vem, da veš, da v sebi te hranim,

da v vsakem atomu si up mi in moč,

da božam te, grejem, in čuvam, in branim,

da zmorem radostno s teboj le gredoč…

 

Vem, da veš, le zdaj ne dospevaš,

da tvoj sem, in zate, da v tebi živim,

da vsak hip brez mene v prazno minevaš,

da s svojim ti srcem življenje budim…

Vem, da veš, ti je to čutiti,

da prazno bi tebi brez mene bilo,

da nimaš želeti, da nimaš kam iti,

če pota ti k meni, z menoj ne gredo…

 

Vem, da veš, in spet ti bo dano,

vsaj upam, in upati, bojda, ni greh,

da v mojem nasmehu ti bo nasmejano,

da svoje iskrila boš v mojih očeh…

Vem, da veš, na to komaj čakam,

da znova zaveš se, da znova spoznaš,

da v žilah se tvojih, od nekdaj, pretakam,

da zmoreš, ker mene v sebi imaš…