Čudna pota

Čudna so pota, takrat, ko živiš,

ko si v neznano utiraš,

ni kažipotov, in nič ne slediš,

le vsak korak si izbiraš…

Bolj so razpotja, kot ravne smeri,

vsako ponuja različno,

v eno je tisto, kar zgodbo gradi,

v drugo navadno, brezlično…

 

To, kar pogrešam, in to, kar želim,

to zgolj so moje težave,

dlje kot iskal bom, morda prej dobim,

neke odgovore prave…

Poti zadošča že to, da imam

rad do zaključka vesolja,

itak brez tega ničesar ne znam,

s tem zgolj poraja se volja…

 

Nič, kar mi šteje, ne pada z neba,

prav nič ni možno kupiti,

je ali ni, se prositi ne da,

še manj na silo dobiti…

Nič, kar mi šteje, ni drugim imet,

meni je vredno, je moje,

kaže za to marsikdaj pretrpet,

ni za denar, a drago je…

 

Čudna so pota, in včasih se zdi,

da te nikamor ne vodi,

prav vsak korak le o tem govori,

kdo, in predvsem, kako hodi…

Mažeš in rušiš prav zlahka lahko,

ko ti na silo je iti,

a nikdar zlahka ni prav, ni lepo,

zmore le bolj še skaziti…

 

Čudna so pota, in včasih se zdi,

kot da ti ni več izbrati,

a prav vsak hipec ponuja, uči,

v njem te je moč prepoznati…

Zlahka ni vredno, četudi zlato

se ti obeta, in daje,

zvest ji ostajam, pa s svojo potjo

hodim, od nekdaj, najraje…