Resda
ne vem, zadnje čase,
kaj naj
bi to sploh bilo,
nisem
še tehtal, nikdar, noči,
zvedel,
kaj v njih je lahko…
A, če
pogledam zgolj nase,
bi mi
bilo prelepo,
ko
misli stkale bi druge poti,
ne pa da
k meni gredo…
Ko bi
bilo mi zaspati,
danes,
za to noč vsaj,
jutri
po njiju se mi mudi,
in ves
dan bo direndaj…
Ure
potrebne nabrati,
pet se
nabere jih naj,
so za
volanom potrebne oči,
sicer
prehitro je kraj…
Zdaj
se, počasi, odpravim,
morda res
dano mi bo,
da
čudež se mi pripeti,
v sen
se ovije nebo…
Pa le
prijazno pozdravim,
čaka me
v postelji čas,
da mi
obzirno zatisne oči,
stiša
ves miselni špas…
Ni komentarjev:
Objavite komentar