Zaman je trkati, kjer ni

Ko trkaš na dušo, tam, kjer je sploh ni,

spoznaš le nek hlad, in praznino,

tam ni prav nič vrednega, nič ne živi,

dospeš le v solze, v bolečino…

 

Ko iščeš srce, a v prsih je led,

zaman se po poti podajaš,

ni vredna ničevost velikih besed,

ob njej le trpiš, se razkrajaš…

 

Vem, dobro to vem, se na to že spoznam,

strokovno povsem podkovan,

četudi se jočem, se v prazno, zaman,

in moj jok ni niti zaznan!

 

In s tem se ubadam, zakaj le, čemu,

mi dano tako je živeti,

čemu dovoljujem sebičnemu zlu,

da vselej me sili trpeti?!

 

Dobroto je treba v glavo, pa kaj,

ostudnim preveč je moteča,

z mednožjem razkriva svoj jeben značaj,

v mednožju nje prava je sreča!

 

Kjer duše, srca ni, ni niti vesti,

brezvestna se sprijenost kaže,

in ta le zato svojo bedo živi,

da vse, kar je dobro, umaže!