Ko nimaš komu sebe dati

Rad dušo, srce kar na dlani ponujam,

za hip ne oklevam, za hip ne zamujam,

se rad grem za drugega dati, deliti,

le – vreden tega moraš biti!

 

Trenutno tako mi je le poskrbljeno,

da ni ga, ki dal bi mi sebe v zameno,

saj ni, se na silo ne da spremeniti,

previdno mi je, me še znajo izpiti!

 

Nravi mi sebične nikdar ne ležijo,

zgolj prazne, zgolj hladne, da ves svet kazijo,

le vzele bi, kolikor vzeti imajo,

potem pa popljuvajo in poteptajo!

 

Srce je na mestu, mi ni med nogami,

da vsako mednožje nasprotno ga zmami,

mi plehkost je tuja, odvratna zadeva,

žival razkazati se z njo ne okleva!

 

Je sočustvovanje potrebno poznati,

da zmoreš, pogojno, pri meni veljati,

če se še kazati v moralnosti znaš,

pri meni si vreden, pri meni veljaš!

 

Ne, NI MI DO RITI, četudi so »vljudne«,

po vrsti smrdijo, po vrsti ostudne,

vse bolj se mi kaže, da pride tak dan,

da bom, vse do konca, ostal – povsem sam!

 

A v zraku bom čistem, ne bo nič smrdelo,

ne bo prizadeti z ničemer hitelo,

ne bom nič več videl, na nič se oziral,

bom vsaj po človeško odmiral!