Zgolj nek pogled

V svetu laži, v svetu prevar,

v svetu neumnosti, plehkih utvar,

dobro zna bit, to, da sem star,

kmalu ne bo več ničesar mi mar…

 

Včasih sem upal, včasih snoval,

včasih bodočnost sem sanjati znal,

včasih minil je, ostala so mi

mnoga spoznanja, in vsako pekli…

 

Ni več nekoč bolje mi bo,

to bolje tisočkrat je že zašlo,

blato smrdljivo požira nasmeh,

v psu je več vrednega kakor v »ljudeh«…

 

Zgolj iz srca, vse, kar sem dal,

danega nikdar bilo mi ni žal,

žal pa se z danim zvečine zgodi,

da ta, ki prejme, ga sploh vreden ni…

 

V svetu laži, v svetu prevar,

tam, kjer nikomur za druge ni mar,

šteje pohlep, šteje denar,

kmalu izginem, na srečo sem star…

 

Ni več stvari, da me živi,

nočem solza iz nevrednih oči,

komur za živega nič ne veljam,

ta naj od mene pobere se stran…

 

Veter, moj drug, nesel me bo,

vsaj za trenutek čez moje nebo,

me odloži, če mu uspe,

tam, kjer hinavščina mi ne dospe…