Boj se…

Lastno modrost iščejo v modrostih drugih, pri čemer je ne zmorejo razumeti, niti do lastne dospeti.

Tudi oni imajo svoje »modrece«, vselej so jih imeli. Nekoč v podobah nekih šamanov, vračev… pa bolj kot je »metalo«, te vrače, bolj so bili z-božjim-navdihom-navdahnjeni… danes v podobah nekih »mislecev«, »teoretikov«, »analitikov«, ali pa v-božje-razodetje-odetih-pastirjev.

Več kot je tistih, katerim je všečno, o večji bedariji, neumnosti tega všečnega je moč govoriti. Ni moč drugače pričakovati, kajti samo neumnost zmore biti neumnosti »avtoriteta«!

 

Pretepaču je avtoriteta tisti, ki se-bolje-tepe… lopovu tisti, ki bolje-krade… prilagodljivcu tisti, ki se-bolje-prilagaja… hlastajočemu, kdor več-in-bolje-pogoltne! Tako da… ko bi bil na mestu raznih svetovno-uveljavljenih-tolmačev, bi se zamislil, krepko bi se zamislil, nad samim seboj… ko bi se imel s čem zamisliti, seveda.

 

Občost je namreč vedno »vedela«, tudi danes »ve«, in pozna »resnico«, le smolo ima, kajti – vedno je čas pokazal, da občost ni vedela, da ne ve, da je, pač, neumna, preveč neumna, da bi karkoli vsebinskega zmogla prepoznati, ugotoviti, kaj šele živeti!

 

Neposredno vzročno-posledično mišljenje, alias »pamet«…

Ne boj se (samo) kamna, ki proti tebi leti, utegneš se mu izogniti, moč mu bo pošla, in bo na tleh pristal… boj se predvsem roke, ki ga je zalučala, kajti ta roka zmore tudi drugega poprijeti, in tej roki zmorejo namere trajno ostati!

Ne boj se (samo) putinov, ki se, kadar se, izkazujejo kakor se, boj se predvsem stričkov-semov, ki takisto počno, kadar se jim zahoče, obenem pa, skriti v nekih zaodrjih, lastno hinavščino, dvoličnost izkazujejo, na putine kažejo, in jih obsojajo, obenem pa – želijo vse, kar obstaja, podrediti, sebi podrediti, kakopak, v lasten prid!

 

Uboga »pamet«! Dobro je že zakorakala, hiteč v »boljši svet«, v koka-kola-vorld! Ni dneva, da ne bi vsaj ene akcije zbiranja-pomoči zasledil, namenjene celo, če ne predvsem, zagotavljanju najosnovnejših zadev, potrebnih za povsem preprosto (pre)živetje! Ja, »boljši svet«, v katerem jih je vse več, ki od miloščine živijo… kako gnili so bili, nekoč, ne-koka-kola-časi!

 

Obstaja »mislec«, svetovno poznan, uveljavljen, »čaščen«, celo naše-gore-list…

Študiral sem filozofijo, se srečeval s številnimi razmišljajočimi (večina njih imen je občosti povsem neznana), z njihovimi razmišljanji, pojmovanji, razlagami… po naravi sem razmišljajoč, ne padam-na-prve-žoge, (po)dvomim, kopljem, v globino in v širino, lastna spoznanja skušam ovreči, da bi jim resničnost ugotovil… nikdar me ne boš prepričal, v kolikor argumentov, dejstev, trdnih, upoštevanja vrednih dejstev ne boš prikazal… a priznam, celo zlahka to naredim, da sem stežka (ko sem se z njim še skušal po-truditi) besede tega »misleca« poslušal! Pa ne radi tega, ker ne bi razumel besed, s katerimi se je izražal, ali ker ne bi razumel, vedel o vsebinah, o katerih je govoril, ne, pač pa že radi samega načina njegovega govorjenja, načina, v katerem razvlači, seka in trga, vriva, vstavlja… in to tako redno počne, da je dobršna mera zbranosti potrebna, za to, da na koncu nekega stavka (še) veš, o čem je sploh hotel govoriti, takrat, ko ga je zastavil! Ko pa še vsebino slišim, in pod njo črto-potegnem, takrat pa… ne, nimam takšne volje, ne premorem takšne zbranosti, ki bi se hotela mučiti, zgolj radi tega, da preživi poslušanje neutemeljenega, potemtakem – poslušanje neumnosti!

 

Dolgo je tega, desetletja dolgo, ko je nek, bojda osrednji, časopis, da bi lastno prodajanost povečal, posameznim izvodom knjige prilagal. In so bile te knjige dobesedno za drobiž dostopne.

Različne so bile, različnih zvrsti, predvsem so, če me spomin ne vara, prevladovali romani… in med njimi je bila tudi knjiga, ki je, na svojih platnicah, nosila ime, avtorjevo, Žižek…

Ko so zaključili, s to tržno akcijo, so ugotovili, da je bil časopis krepko najbolj proda(ja)n takrat, ko je bil žižkoslovno »obogaten«, čeprav – z vso odgovornostjo trdim, da povprečje niti besed ne razume, kaj šele, da bi razumelo tisto, o čemer te besede, »mislečeve«, govorijo! Vendar…

 

Na polici imam »žižka«, potemtakem sem tudi sam, vsaj nekoliko, žižkast! Torej pomemben, upoštevanja, celo priznanja vreden!

Oblačim se v uveljavljene znamke, nosim, v kilogramih, nekega blestečega nakita, vozim se v vsem znani znamki avtomobila…

Že res, da se da tudi v nekem »običajnem« avtomobilu enakovredno voziti, dospeti, povsod, kamor si dospeti želim, vendar – v »običajnem« avtomobilu bo »moja vrednost« manjša, ne bodo me tako opazovali, in opazili, mi celo zavidali…

Uboga beda, vsestranska, in predvsem mentalna! Ne opazijo tebe, pač pa to, s čemer se kitiš. Ne zavidajo ti tebe, pač pa to, s čemer se krasiš! In si, da, brez najmanjše razlike, natanko tak, kakršna je neka sraka, ki v svoje gnezdo bleščice nosi, in jih nabira, le da – pri sraki ugotoviš, da sicer ima, nabrane, bleščice, a je, kljub njim, še vedno zgolj in samo sraka, dočim pri sebi ne sprevidiš, da si, kljub vsemu nabranemu, tudi sam, še vedno in do konca, popolnoma enaka – sraka!

 

Ja, neumna nagonskost ima svoje »čare«, in psihologija (ne upam si zapisati »psihologi«, ker se zavedam, da so med njimi številni, če ne celo prevladujoči zgolj-izšolani bebci, ki ne razumejo vsebin svoje »naučenosti«!) govori o nekih kompleksih, o nekih občutkih (četudi »zgolj« podzavestno obstajajočih) manjvrednosti (utemeljene, z dejstvi, celo!), in o »mašilih«, o načinih in sredstvih, s katerimi ta zakompleksanost želi, in (po)skuša sebi vrednost, lažno sicer, a kljub temu, pridodati… izključno v očeh sebi enakih… a, žal, ne govori o tem, da vsa ta sredstva, vsebinsko gledano, ničesar ne spreminjajo, in ne morejo spremeniti, kajti – praznina ostaja praznina, neumnost ostaja neumnost, nezmožnost pa nezmožnost…

 

Premnogi slikarji so v pomanjkanju umirali… da bi njih slike postale (najbolj) prodajane takrat, ko se je ime, slikarjev podpis »uveljavil«, se z določeno (denarno) vrednostjo izkazal, pa… ja, »podpis« odloča, pri bebcih, o vrednosti, o smiselnosti imeti-nekaj, podpis v podobah imen, našitkov, zvezd ali krogov na pločevini… in pomnim – ko sem bil še deček, sem razmišljal, denimo (tudi) o tem, da bom nekoč imel mercedesa, a me je kasneje ta želja minila, in to zlahka, kajti nekako takole sem samega sebe slišal, sebi, poreči: če ga vsak kmetavzar lahko ima, potem meni ne more biti niti zanimiv, kaj šele željo vzbujajoč!

V tistem, kar je vsakomur dostopno, v tistem, kar vsakdo lahko ima, vsaj načeloma, verjemi, v tistem ti ni nikakršne vrednosti iskati, ker je, preprosto, našel ne boš!

 

»Boljši svet«. In »pamet«, najenostavnejša, in sila preprosta oblika mišljenja… v bistvu je neumnost, takrat, in vselej, kadar se skuša z nekim »razmišljanjem« izkazovati… zmožna samo učiti se, preprostih, »rokam« dosegljivih zadev… tu in tam se celo kot »dobra« izkazuje, ko, denimo, nek drobiž namenja v »odpravo svetovne lakote«, a bog ne daj, da bi z lastnih krožnikov del (od)vzela, da bi drugim ostal…

 

Ne boj se kamna, sam od sebe niti s tal ne zmore, izogneš se mu lahko, moč mu usahne… boj se roke, ki ga (za)luča, boj se nagonske sebičnosti, živalskosti, boj se – »pameti«, oziroma, če prevedem: boj se neumnosti, obče!