Čigav pa naj bi bil?!

Družba, kot takšna, kot neka celota, ničesar zame ni naredila. Ničesar! Res je…

Hodil sem v neke šole, ki so (bile), kot javne, dobesedno vsakomur omogočene. Koristil sem, sila redko sicer, a sem, in, domnevam, tudi bom, neke zdravstvene storitve, a tudi te so, načeloma vsaj, vsakomur omogočene. In, da, uporabljam »infrastrukturo«, kakor jo sme uporabljati vsakdo, ob čemer sem… kar lep čas prispeval, k vsemu naštetemu, in cesarju-dajal-kar-je-cesarjevega, še več – menim, da sem dajal, in dal, bistveno več, kot je dajalo, in dalo, neko povprečje!

 

Družba, kot takšna, kot neka celota, me dobesedno v ničemer ni niti podpirala, niti podprla, nasprotno – če se je le dalo, mi je prizadevanja skušala onemogočiti, in ji je, včasih, to tudi uspelo. In še vedno poskuša, tu in tam vsaj…

Pa ne zmorem razumeti, nikakor, tega, da se, v določenih opredelitvah, moje ime pojavlja s predpisom, z nekim zaimkom, »slovenski«. O tem me namreč nihče ni povprašal, ko so me hiteli razvrščati, ne vedoč niti tega, da…

 

Si, vse svoje življenje, prizadevam ostati svoj, izključno svoj, in le tistih, katerim se sam, svojevoljno, v nekakšno lastnino dajem!

 

Da se nikoli nisem razporejal po nekih obče veljavnih razporeditvah, niti po nekih svetovnih nazorih, niti po narodnosti! Moja domovina je svet kot tak, pravzaprav, če sem bolj natančen, zgolj tisti njegovi delčki, mikroskopsko majhni, v katerih se Človek nahaja, in živi! In moja »narodnost« je etičnost, človečnost, in moje »pleme« je vrsta imenovana Homo Sapiens, človek, razumsko bitje!

 

Niti tega ne vedo, da je tisti, ki se z neko lastnino ponaša, dolžan določen odnos izkazovati, do te lastnine, ji vsaj vrednost ohranjati, če je že plemenititi ni zmožen, dočim… redki, sila redki so bili, in še vedno so, in nikakor družba, narod kot celota, ki so me, ali pa me, še vedno, podpirajo, v mojih prizadevanjih, videč, v meni, v mojem delu, tisti nekaj-vrednega! In, zanimivo – oni si me ne lastijo, nasprotno, upoštevajo, celo spoštujejo me takšnega, kakršen sem, sam svoj, samosvoj, lastnim načelom vdan in predan!

 

In je zanimivo, tudi to, da - kar bo ostalo za menoj, po moji smrti, s področja mojega literarnega in teoretičnega ustvarjanja, kakopak, bo, po nekem času, postalo »javno dobro«, nekakšna »narodna lastnina«, potemtakem bo »padlo v roke« tistih, kateri mi svojih niso v pozdrav ponujali, pač pa v odklanjanje, tistih, ki, potemtakem, sploh vredni niso, da bi »me« v svojih rokah imeli! Namesto da bi, kakor to velja za materialne dobrine, o »meni«, o mojih besedah, snovanjih, ugotavljanjih odločali tisti, in samo tisti, katerim sem se svojevoljno pripravljen dajati, in se jim tudi dajem! Obenem pa…

 

Sem že omenil, da obstajajo, prek meja, nekateri, ki so prepričani, da bi neki moji zapisi dospeli v »njihove« neke antologije, spisane v ne-slovenskem jeziku, pa – se bodo tudi po tem vprašanju kregali o tem, komu pripadam, čigav sem… ne razumevajoč niti tega, da dejansko pripadam izključno sebi, in tistim, katerim želim pripadati, tistim, katere imam rad, in jih kot takšne v sebi nosim, in svoji vrsti, Človeku! Ne glede na to, v kakšno barvo si je kožo obarval, v katerem jeziku se sporazumeva, pod katerim triglavom živi…

 

Kot da ne bi bilo dovolj, da se že kregajo, o povsem banalnih zadevah, čigave so… želeč sebi, lastni nevrednosti neko vrednost pripisati, z imetjem, s posedovanjem nečesa, česar niti vredni niso!

Čigav je teran… trta, vino, zraslo na kraških tleh, ta tla pa segajo vse od Italije do Albanije… čigavi so lipicanci, konjih, katerih v Lipici sploh bilo ne bi, ko nekega Karla, nadvojvodskega, ne bi bilo… čigave so ribe, ki prek nekih umišljenih, in nikakor naravnih, meja plavajo, sem ter tja… čigav je, banalen primer, in mimogrede zapisan, nek, denimo, Vendelin Vošnjak, kandidat, čakajoč, v vrsti, da ga za svetnika razglasijo, hrvaški ali slovenski… pa Tesla, krepko bolj znan primer, hrvaški ali srbski… kot da je vsemu, in vsem, naštetemu, in naštetim, figo mar, glede tega, kdo misli, da si sme lastiti… tisto, k čemur ničesar dobrega ni prispeval, nikoli, z ničemer!

 

Ko sem se pojavil v vlogi svetovalca, nekemu poslancu, in mi je bil dan v roke prav Zakon o avtorskih pravicah, sem se obregnil (tudi) ob določilo, ki govori o tem, za koliko časa so neposrednim dedičem le-te dane v odločanje… preden »javne« postanejo. In sem se skliceval na princip, na načelo, ki sorodna vprašanja razrešuje na področju materialnih dobrin, ki se, kot lastnina, iz roda v rod prenašajo, načeloma časovno neomejeno, vendar…

Da, tudi pri tem nisem podpore doživel, ker »načelni« v nenačelnosti »vedo«, da so principi, načela, zakonitosti izključno radi tega, na tem svetu, da – jih kršijo!

 

Ne vem, morda je tudi radi tega, vsaj malo, živeča moja želja, da me, po smrti, upepelijo, in me vetru, ali neki vodi, predajo. Da si me, vsaj v podobi nekih posmrtnih, fizičnih ostankov, nihče ne bo mogel lastiti, ker nihče niti tega ne bo vedel, kje »sem«…

 

Naj ostanem tam, kamor sodim, kjer ne bi nasprotoval ostati – v mislih nekaterih, redkih, v njihovih »srcih«!