Na-, za- in zgolj – spal…

Nocoj sem dve noči lovil. In tudi ujel…

 

Naspal sem se, morda celo preveč. Dobrih osem ur sem nabral, spanja. Ob osmih, sinoči, ko me je trudnost hotela poleči, nisem hotel, da bi kokošje navade posnemal. Potem sem se pa razbudil, in malo po drugi legel.

Telefonskega alarma nisem vklopil, češ se-bom-že-pravočasno-zbudil, pa sem preslišal sporočilo o Malčicini zbujenosti. In po deseti zgrožen ugotovil, koliko je ura.

 

Nebes ni videti, so jih oblaki prekrili. In je vsemogočnim še manj videnja Zemlje danega, kot sicer. Ko tudi kaj prida ne vidijo. Ali pa se, kdo bi vedel, zgolj ne zmenijo za dogajanja, ki tu, spodaj, potekajo, ker jim niti malo ni mar za svoje črede in trope. Itak nimajo kam ubežati, ograjeni z ogradami neumnosti.

 

Še pred kuhanjem kave so misli (po)letele. K Mali. Pravzaprav ne vem, ali k njej, ali pa je, preprosto, ona, v teh mislih, letela k meni.

Marsikdaj, predvsem zjutraj, noče jesti, se ji časa ne da tratiti za to, je preveč zanimivega, krog nje, vendar…

Pripravim ji obrok. Že med pripravljanjem protestira, češ da ne bo amala, potem protest nadgradi, ko pripravljeno postavim na mizo, a vztrajam. In pojasnjujem, da ji ni treba, da sem zgolj pripravil, pa –če želi, potem naj (po)je, če ne… potem, pak, ne.

Očitno je pripravljeno mikavno, saj ne stoji dolgo, preden sede na svoj stol in se loti jedi. Da tata neka svoja »jupi« in »bravo« izkaže. In neko krepitev njenih mišic omeni, da potem Sonko preverja, če so že dovolj močne… za najino pot na Luno, in ajanje na njej…

Ja, marsikdaj se obrok razvleče, časovno, preden dovolj poje, da ji v sladkanje ponudim torto, ali sladoled, oziroma oboje. Pravzaprav se, z naraščanjem njenega »sama« razvleče skorajda sleherno opravilo, saj je vse več zadev, pri katerih hoče svojo neveščost v veščino spremeniti. In ji ponekod brez težav uspeva, drugod (po)traja, preden nastali zaplet razplete, včasih pa mora tata popravljati, s tistim jovo-na-novo, a se bo le tako, s poskušanjem, s trudom, naučila… in postajala vse bolj samostojna. Na srečo, in na žalost obenem, ker…

Ko jo preoblačim, takrat – takrat jo tata zagrabi, in ji, ob njenem zviranju, smehu, krohotanju… bušo ama, in nogice, rokice, nosek, ušesa… pa, v bistvu, iz preoblačenja tudi igro narediva…

 

Kmalu, še prekmalu pride čas, ko bo že »tako velika«, da se bo marsikaj, v bistvu vse, spremenilo. Tudi odpadalo, in odpadlo. Predobro pomnim, kako je bilo pri starejših. Deležni so bili posmeha, tudi izživljanja, s strani sovrstnikov, tudi zaradi izkazovanja čustvovanj. Bojda »odraslim« izkazovanje čustvovanj ne pritiče, razen takrat, kakopak, kadar se z negativnim izkazujejo, celo s sovraštvom. Beda je, pač, zgolj in samo beda, in od nje ne-bednosti ne kaže pričakovati!

Prekleta… ma, ne vem kaj, zasnovanost, »vzgoja« oziroma dresura, nagonskost, neumnost?!

 

Marsikdaj sem, določenim, ki, vsi po vrsti, »vedo«, o vsem, in tudi o »zrelosti« in »primernih izkazovanjih« v njenih okvirih, pripovedoval o konjih. Tudi če bo četrt stoletja štel, nek konj, in bo po vseh konjskih merilih že zdavnaj odrasel, in zrel… še vedno se bo zmogel z neko svojo sproščenostjo, razigranostjo, s spontanostjo izkazovati, in bo, kot nek navihan žrebiček, rezgetajoč poskakoval in dirjal prek travnika. In ga nobene konjske »družbene norme« pri tem ne bodo ovirale, nasprotno, povsem normalno se bo kazal, normalno in predvsem – normalen!

 

Uboga »viškovna« bitja! Ni večje neumnosti, v mejah poznanega, neumnosti, sebičnosti, preračunljivosti, ma, ničesar ni, kar bi s slabšim na okolje, na celoto delovalo, kot to počnejo oni, »viškovni«! In njihovim pojmovanjem, njihovim normam, pričakovanjem, zapovedim… redki, le redki ubežijo. Resda v neka svoja trpljenja, izhajajoča iz spoznanih »lepot« sveta, življenja, »človeštva«, a vsaj živi, z nekimi vsebinami, vrednostmi, katere v sebi ohranijo… namesto, da bi pobiti prevzeli podobe biti-vsem-ostalim-enak, namesto, da bi jim trpljenje še poslednje pomisleke, upiranja potolklo, in bi »živeli« neke svoje čase, čase s-tovarniškega-traku-naštancanih, čase zombijev, hodečih, »živečih« lupin, znotraj katerih prav nič vrednega ni moč najti.

 

Ja, včeraj sem o sineku pisal, o njegovem »proučevanju« bogomolk… da, dete, čim dlje, pravzaprav, če je moč, vse svoje obstajanje spoznavaj vse, kar ti v spoznavanje dospeva, le s »človeštvom« se nikoli resneje ne ukvarjaj, ker – o tem, kakšno je, kako se izkazuje, že veš, ali pa boš, če si Malo, izvedelo, prehitro, žal, in veš, da ti spoznano ni všeč, a ti vsaj neka tolažba, resda jalova, a kljub temu, ostaja, češ da so posledica napačne-vzgoje, neizobraženosti, neznanja, neljubih-okoliščin… in s tem tudi upanje, v to, da bo »jutri« drugače, lepše, boljše, ko… se bo čudež zgodil, in to celo tak, ki je že v teoriji nemogoč, kajti – če dospeš, nekoč, do dejanskega vedenja o njih, takrat ti bodo tudi upanja usahnila, takrat ugotoviš, da bi bil, ko bi zgolj njim bil v roke dan, »jutri« zgolj enak nekemu »pra-včeraj«, da bi se svet, ko bi samo oni o njem odločali, dokaj hitro, in znova, v času kamene dobe znašel! Ne gre drugače, nagoni okoliščin ne zmorejo sebi v prid spreminjati, lahko jih zgolj upoštevajo, jih »vidijo«, in v njih okvirih… pogoltno žrejo zelenečo travo, dokler iz trate peska ne zbudijo, v napajališču blata ne prikličejo…

Ja, razni »maksi« in »planeti opic«… prav nič »sajens-fikšn«, zgolj prikaz, povsem realen prikaz »bodočnosti«, do kakršne bo dospeti, v primeru, da bodo oni o njej odločili!

 

Giskica tatina! Pogrešam sleherni trenutek tvoje čistosti, spontanosti, iskrenosti! In bi te, še kako, peštal, mečkal, faširal… ma, celo bi te poamal, zdaj, in v naslednjih vseh trenutkih, ko bi te le lahko, ko bi tu, ob meni, bila! Ja, veš…

Tvoj tata ni »pravi dec«, daleč od tega. Pravzaprav se mu »pravi dedci« gnusijo, tako čuden je, tvoj tata! Tisti, »pravi dedci«, ki znajo o vsem gobcati… a ničesar ne vedo. Tisti, ki v sebi ničesar dobrega nimajo… pa sebe v dober pleh tlačijo. Tisti, ki zmorejo vsako »babo podret«… in jim je »vsaka baba« dobra, in še boljša, kolikor je podobnejša njim, običajnemu, po tatinih merilih, kakopak, dvonogemu govnu.

 

Tvoj tata, malo moje milo, je celo krepko hujši, slabši! Ne boš verjela, a celo solze premore, še več, ne sramuje se jih! Si predstavljaš, takšno nemarnost?! Si predstavljaš to, da ne zmore, ta, tvoj tata, z levo roko nadomestiti nekaj izgubljenega, nekje na nekem vsakem-koraku, pač pa se mu to izgubljeno, v podobi zevajočih ran, nenehno v globinah zajeda?! Butec, normalno, drugačen tudi biti ne more, razen… razen v primeru, če, kdo bi vedel, nekaj vrednega izgubi, nekaj takšnega, do česar ostali niti seči ne zmorejo, in, posledično, ugotovi, da vrednosti ne rastejo, kar tako, na tleh, zlasti ne na tleh svinjaka, pa jih tudi nadomeščati ni moč…

 

Ne, verjemi, ne obžalujem sebe takšnega, kajti – raje sem njim čuden, celo butast, napačen, nesprejemljiv, kot da bi se v lastnih očeh ugledal v njihovih podobah, v podobah, o katerih moje oči ničesar lepega ne znajo povedati. Rojen sem, da zrem v nebo, da zvezde štejem, in občudujem, in ne za to, da bi na tleh teptal, ter s samim seboj mazal, zasmrajal, pa…

 

Dete, le tu in tam se navzgor, v zvezdno poljano zazri, toliko, da si nekih moči vzbudiš, vendar ne sanjaj o zvezdah, niso ti dana krila, da bi mednje poletelo, in se odlepilo, dokončno in za vselej, od običajnosti, predvsem pa pazi na svoje korake, da v govno ne zagaziš, in da te vase ne zvleče! In trpi, odtrpi svoj čas, nekje na čistem, da se, občasno vsaj, zraka nadihaš, in zlasti zato, da se nikoli v lastnih očeh njim-enakega ne ugledaš!