Nikogar
ne silim v to, da bi se izkazoval proti lastni volji, in tega tudi nikoli nisem
počel! Vem, zavedam se, da je ta nikoli-počel malce težje razumljiv, ker sem
tudi sam vzgajal, in to skušam, še vedno, početi…
Nikogar
ne silim, in nikoli nisem, da bi se izkazoval skladno z lastno voljo, daleč od
tega, le podpiral sem, marsikdaj, takšno izkazovanje, kakopak v primerih, ko je
bilo skladno s tistim prav, z etičnim.
Da,
takrat, ko ob tebi rastejo otroci, takrat jim tudi pojasnjuješ, jih skušaš
usmerjati, jim razkrivati, jim lajšati pot skozi življenje… in takrat se dogaja
tudi to, da v teh pojasnjevanjih ne uspeš, pa pride tudi do dovolim in
ne-dovolim, smeš in ne-smeš, še več, pride tudi do zahtev… in sleherno
izpolnjevanje neke zahteve, izpolnjevanje, s katerim se proti lastni volji
kažeš, je (pri)sila, vendar…
Otrok
ne pozna »sveta«, pomeni, da se v njegovih okvirih ni zmožen suvereno odločati,
in to na način, da ne bi samemu sebi, ali nekomu drugemu, škodoval. Obenem hoče
»po svoje«, da, tudi on bi tako, kot celo večina odraslih meni, da bi moralo
biti, »po njihovo«, pri čemer je edina težava, »malenkostna«, v tem, da v
skupnosti, v kolikor želi zares, kot prava skupnost obstajati, odpadejo vsi »po
moje«, »po njihovo«… in ostane samo tisti po-skupnosti… ki, kakopak, če je
zares prava, tudi vse, neštete, po-moje, po-tvoje, po-njihove skuša upoštevati,
v največji možni meri… a jih, objektivno gledano, v celoti ne more, in jih nikoli
tudi zmogla ne bo.
Za
odraščajočega otroka, potemtakem, posledično, za ves preostanek njegovega
življenja (vsaj v posrednem smislu) sta, načeloma, odgovorna starša. In to ne
samo zakonsko odgovorna, pač pa predvsem – moralno! Tam, kakopak, in samo tam,
kjer dejansko o morali vedo, se skušajo po njej ravnati. Potemtakem – v sila
redkih okoljih, družinskih.
Ta
moralna odgovornost je še hujša od zakonske, kajti zakoni od staršev terjajo
predvsem, če ne celo izključno, to, da je otrok sit, v čistem, da ga nekdo
varuje, ko je varstva potreben, da se nad njim ne izživlja, da ga ne trpinči.
Pika, ničesar več »civilizirano« okolje ne pričakuje, še manj zahteva, od staršev!
Kako tudi bi, ko pa tudi samo, to okolje, do višjega, globljega ne seže!
Kadar
ima nekdo, lahko tudi otrok, neko željo, katero je zmožen doseči… obenem pa
ima, na drugi strani, nek strah po samem doseganju, torej
procesu-dospevanja-do-uresničitve-želje… ali pa je, na primer, »len«, brez
resnejše motivacije, da bi lastne danosti izrabil, in do želenega dospel…
povej, kaj počnem, takrat, ko njegovo željo podpiram, jo spodbujam?! Morda
zgolj podpiram željo, in zmožnost doseganja te želje… ali, morda, silim strah,
da izgine, silim ne-motiviranost, da se v prizadevanje spremeni?!
Kaj
počnem takrat, kadar Dobro podpiram, vedoč, da bo z njegovo krepitvijo Slabo
slabelo, podpiram Dobro, ali Slabo silim v ugašanje?!
V
bistvu počnem oboje, ker na istem nekem področju delujem, področju, ki je
sestavljeno iz lastnih nasprotij, iz nekih plusov, in nekih minusov, vendar –
moj namen, še vedno, NI siliti, zavračati, pobijati, pač pa podpirati,
sprejemati, oživljati! Zato tudi sem se odločil, da svoj čas namenim podpiranju
Dobrega (in ne siljenju v Slabo), upajoč, da bo, naknadno, taisto Dobro, ko do
večje moči dospe, s Slabim opravilo, samo od sebe, in brez potrebe po moji
pomoči.
Težko
je, vem, povprečnosti razumevati z različnih zornih kotov, potemtakem
razumevati celovito, sočasno vso celoto, kajti objektivno ji je dana zmožnost
delnega, parcialnega »razumevanja« - zato se vsa nagonskost tudi izkazuje z
nenehnim prilagajanjem, z nenehnim spreminjanjem svojih ravnanj, »obrazov«, po
tistem kakor-veter-(za)piha – pravzaprav ji je tako razumevanje nedosegljivo,
pa se zavedam tudi tega, da obstajajo, ki menijo, da mi zmorejo utemeljeno neko
siljenje očitati, pa čeprav – nikoli nisem, in tega še vedno ne počnem, nikogar
silil v to, da bi ravnal proti svoji volji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar