»Samo živali«…

Znova doma. Z mačjim drobižkom, driskastim. In spet smo, kosmatinski zverineži, živeči na tukajšnjem naslovu, kompletirani. Tri mačje, dve pasji duši, in moja. Cucka sta lepo, skrajno obzirno pozdravila vrnitev palčice…

 

Ubožica je. Anestetik še ni do konca popustil, analgetikov vsebuje toliko, da naj tri dni ne bi bolečine čutila, pa je omotična, v korakih povsem negotova. Je poskusila nekaj malega pojesti, a je takoj izbljuvala. Še ni čas, bo kmalu bolje, pomembneje je, da pije, in počiva. Do četrtka, vsaj, bo imela zagotovljeno dodatno ugodnost, bo notri, v hiši, za vsak primer. In tudi ko Malo pride – nekaj dni, če ne kar ves teden, jo bom »na vajetih držal«, v njenem odnosu do mačeta, ker se bo rana približno teden dni celila…

 

Danes sem slišal, da bi moral imeti več živali, ker sem takšen, na kakršne se le-te dobesedno lepijo…

Ne vem, resnično ne vem, kdo se lepi name, in kdo ne, govorim, kakopak, o uradno prepoznanih živalih, vem pa, da se določene znajo še kako zalepiti! In vem, da bi jih imel, ko bi z ustreznimi možnostmi razpolagal, še več, krepko več! Še pes, ali dva, bi se našla, pa, zagotovo, nekaj konj, osličkov, da, tudi ovac, kamerunskih, kakopak, in nekaj krav, kokoši… a moram počakati, na to, da »zrastem«…

Ja, znajo se zalepiti. Celo tako, da zmorem tudi njim svoje življenje prilagajati, pa se ne podajam, nikamor, v kolikor bi to podajanje neko daljšo odsotnost, mojo, zahtevalo…

 

»Saj so samo živali, bodo ja zdržale brez tebe en dan,« sem slišal, v več poskusih prepričevanj, da se povabilom odzovem, in pridem na obisk.

Bi zdržale, kako ne bi, te samo-živali, vrag vedi, morda bi zdržale tudi dlje, do lastnih koncev, ko bi se mi »nekaj« pripetilo, ne vem, vendar – jaz sem jim dovolil, da se zalepijo name, jaz sem jih pod svojo streho spustil, in temu ustrezno sem jih, prav tako jaz, tudi dolžan obravnavati. Kajti zame niso neke samo-živali, pač pa so bitja, ki imajo čustvovanja, in zmorejo čustvovati, predvsem pa bitja, ki so v vsakem svojem trenutku natanko takšna, kakršna so, ker se izključno v svoji iskrenosti izkazujejo! In se, vsaj napram meni, do mene, vselej lepo izkažejo, in še nobena me ni sramotila, popljuvala, izdala, tako da…

Ko bi dvonoštvo premoglo polovico, ma, kaj polovico, desetinko takšnega dobrega, s kakršnim se zmorejo te, »moje«, »samo-živali« izkazovati, mejduš, kako lepši bi bil svet!