Vetrovi
so mi streho odnesli, del za delom so jo krnili, grabili, odirali in odpirali,
jo najprej ponesli, proti nebu, da bi jo, hip za tem, z vso silo treščili ob
tla…
Divje
vode so mi spodjedle temelje, odnašale prst, v katero so se vkopali, rile, se prerile in odrile, da so ječe
popuščali, in se je praznina skoznje, dlan za dlanjo, razlezla…
Polzeče
blato, ki je sprva počasi, nato vse hitreje v breg zagrizlo, da bi ga preoralo,
razbrazdalo, iznakazilo, se mi je v zidove napotilo, da so popuščali, kriče, v
svojem padanju…
Pokalo
je in stokalo, se lomilo in sesuvalo, skozi okna, ki to več niso bila, so vse
večje odprtine goltale stol, za stolom, kavč, in z njim ležišče postlano, mizo,
tisto s krožniki in z jedilnikom na steklu izpisanem, in tisto z računalnikom,
ki je brnel, poskakujoč v daljave, čakajoče v svoji sestradanosti, in goltajoče…
Koš za
smeti, poln mojega življenja, je poplesaval vrh gostih, brezličnih valov, a se
v svojem kljubovanju ni dal odpreti, da bi mi vsaj ščep preteklosti v rokah
ostal…
In je
pokalo, in stokalo, se lomilo, in sesuvalo, tonilo v brezno odprtega hrbtovja,
ki je menilo stati, a mu ostati ni bilo dano.
In je
tonilo, da je opeko za opeko žrlo, ko jo je, pred tem, do golega sleklo, da se
je, sramežljiva, in v usodo vdana, v rdečico barvala, v vonj krvi, in znoja,
predana žalostinkam nekega snovanja, udarjanega in pobitega, jemanega in
zlorabljanega, kot da bi si s svojimi solzami naklonjenost nadoblačnih prosila.
Zaman.
In mi
je ostalo nebo, da mi v zvezdah noč prekriva, v oblakih dan varuje.
In mi
je ostalo zelenje, da mi, s svojimi vejami, bežati ne pusti.
In mi
je ostalo nekaj podob, globoko v mehkobo položenih, v toplem ovitih, da vsaj
sled, drobna, tiha, mene nekdanjega ostane.
In so
vetrovi polegli… vode se razlile… medtem ko se je blato zagrizlo v nekam naprej…
in sem ostal, na krhkem stoječ, loveč ravnotežje, da me ne bi, še ne,
polomljenih kril odpihnilo, splaknilo, pograbilo in odneslo. Še ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar