Trdi,
da bi Svet lahko bil drugačen, lepši, boljši, da bi celo zmogel, in moral,
biti, obenem…
Ko se
zažene za neko svojo priložnostjo, vedoč, da bo s tem, ko jo pograbi, do sebi
boljšega dospel… o ničemer drugem ne razmišlja, kot o tistem svojem
meni-boljše! In tudi, ko mu poveš, morda celo očitaš ravnanje, ki je skregano z
nekim, sila preprostim, a resnici ustreznim, pojmovanjem poštenosti, etičnosti,
pravilnosti… se ne bo (pre)dal, nasprotno, iskal bo razloge, na temelju katerih
bo lastno ravnanje kot dopustno, vsaj sebi, prikazal. Če ne drugače, potem bo
tisti vsi-tako-počnejo izustil…
Da,
dečko, vsi tako počnejo, in, vidiš, prav zaradi tega, ker vsi NAGONSKI tako
počnete (potemtakem ne vsi, kajti razumska bitja se, tudi/predvsem kar zadeva
samega vrednotenja in načina živetja, povsem drugače izkazujejo, od nagonskih!),
prav radi tega je Svet natanko takšen, kakršen je! In tebi, bojda, takšen ni
všeč, v nasprotnem ne bi trdil, da bi lahko, celo zmogel in moral biti
drugačen, boljši! A kaj, ko v svoji betici tega nisi zmožen ugotoviti, pa
ravnaš popolnoma nasprotno, kot se v nekih svojih željah, o Svetu, izkazuješ!
Ni, ne
more biti – ko ovca zavoha sol v pastirjevi pesti, ma, tudi če jo h klavcu
pelje, ni pomembno, preveč diši…
Ne-bodi-kot-drugi,
zimzelena »melodija« nagonske bebavosti, povsem odvečna, kajti – nagonski si
takšen, kakršni so vsi ostali, nagonski, in pri tem ti nobena želja ne more
pomagati, tisti drugi, ki so zares drugačni, vsebinsko, od tebe, tisti pa… so
ti nedosegljivi, pa če se na glavo postaviš, kajti od »pameti« do razuma je v
neskončnost dolgih korakov!
Ni komentarjev:
Objavite komentar