Do konca zmorem…

Sem večinoma neljub,

v svetu večnih zgub,

njim ugodja lastnih riti,

meni znati pojasniti!

 

Ni mi za njih butast prav,

za njih svet temačnih glav!

Kot človeku mi je bit',

šteje glava mi, ne rit!

 

Resda je tako trpeče,

bleje vsepovsod, mekeče,

so opora mi vsakdanja

neki redki, njih spoznanja!

 

Kot je šlo, tako naj gre,

slej ko prej konča se vse,

če doslej mi sam je iti,

zmorem sam še ugasniti!