Ko pridem na oblak…

Na srečo ničesar ne vem,

na srečo ničesar ne znam,

pa hodim kot vidim, kot smem,

in vedno po svoje, drugam…

Na srečo me sreča drži,

kljub padcem sem vedno ustal,

ni tete, ni strica, ki bi

mi nekih odpustkov dajal…

Na srečo do dna je prepad,

na srečo pod njim je hudič,

nikomur dolžan zmorem stat,

dolgov za menoj drugim nič…

Na srečo ne muči me glad,

da tresel vsak dan bi se z njo,

drobtinic le nekih bi rad,

in zrl v zvezdno nebo…

Na srečo drobtin je pošlo,

kjer drob je, tam mravelj zna bit,

če roki za njimi bi šlo,

nastavljal bi pridno se v rit…

Na srečo do riti mi ni,

še v svojo nikomur ne dam,

ni ljub, kdor po dreku smrdi,

jaz v zraku zgolj zrak rad imam…

Na srečo neved sem, neuk,

bog najraje takšne ima,

pa bržčas odreši me muk,

ko me na oblak nek svoj da…

Na srečo bom takšen ostal,

pa bog me ne stisne za vrat

ko gor tam, z oblaka, bom scal

na vse, kar je vredno poscat.