Misel šine…

Misel šine, kakor ptica,

kakor neka golobica,

šine v daljo, šine v šir,

vabi jo neba nemir…

 

Ji na tleh je vse poznano,

vse poznano, poravnano,

poravnano in vsakdanje,

le na nebu sme v sanje…

 

Se ne meni za bogove,

za oblake, za vetrove,

za početja vsega smetja,

za njegova vsa verjetja…

 

Želja ji je v krila dana,

njena je neba poljana.

S tal ji ni v nebo nositi,

ne želi ga zasmraditi!

 

K zvezdam gre, da jih pozdravi,

soncu svoj nasmeh nastavi,

dokler ji je še leteti,

sme, na nebu vsaj, živeti!

 

Ve, predobro ji je znati,

slej ko prej ji bo končati,

a dotlej vsaj, kadar šine,

čas v zaman na tleh ne mine!