Mnenja in – »mnenja«…

Zjutraj, danes, sem, povsem slučajno, ko sem nek zapis »lepil« na splet, ugotovil, da se že pred šesto uro, jutranjo, ob mojih zapisih pojavijo neki bralci. In to ne iz »večernega« drugega dela sveta, pač pa »domači«, iz Dežele, tako mi vsaj register obiska pripoveduje. Pomeni, da obstajajo neki, ki zmorejo svoj dan zastaviti z – branjem mojega pisanja…

Ne bom izustil, niti slučajno, da mi je ta ugotovitev nepomembna.

 

Res je, nikoli se nisem ravnal po besedah drugih, razen po tistih, kakopak, za katere sem sam prosil. A tudi po teh ne vedno. Denimo…

Ko sem dragega mi Toneta Pavčka prosil za mnenje o neki moji zbirki pesmi, namenjeni otrokom, se je zares potrudil in mi to svoje mnenje v dokaj obsežni podobi razkril. Tisto, za kar sem ugotovil, da ima prav, sem tudi upošteval, z dvema njegovima pripombama pa se nisem mogel strinjati, in sem mu tudi povedal, da ju ne morem, pravzaprav, da ju ne bom upošteval, vendar…

Ne, ne, ni mi tega zameril, nikakor, nasprotno – ko sem mu, po izidu knjige, v zahvalo, poslal izvod, sem, nedolgo zatem, prejel njegovo pismo, prijazno, lahko bi zapisal skorajda ljubeznivo očetovsko, in v tem pismu je pisalo tudi to, da je ugotovil, ob branju, da se je po nepotrebnem »štulil«, v določeno zadevo, pač, in da vidi, ko bere, da je bilo prav, ker sem zanemaril njegovo mnenje ter poslušal svoj »glas«…

In jamčim, toliko pa sem ga le poznal, da tega ni zapisal iz neke formalne »vljudnosti«.

 

Da, nikoli se nisem ravnal po besedah drugih, v smislu, da bi sebe, svoja načela, posledično ravnanja, spreminjal (tu, kakopak, ne govorim o nekih ročnih zadevščinah, ne vem, o nekem načinu, recimo, pritrjevanja lesenih zidnih oblog, ne, pač pa o vsebinskih zadevah), je pa dejstvo, da pa sem mnenja praviloma poslušal. In bi jih tudi upošteval, ko bi v njih sebe našel.

 

Neke pozitivne, celo zelo pozitivne ocene, mene, mojega dela, sem, v prvem delu svojega dosedanjega življenja, celo s težavami sprejemal. Vedno sem se namreč bal, da so pretiravali, tisti, ki so jih dajali, da mi, iz tega ali onega razloga, na-dušo-pihajo, mi skušajo ustreči, medtem ko je mene resnica, dejansko stanje, zanimalo. In me je tudi, prav tako drag mi, Jože Šmit kar nekaj časa potreboval prepričevati, mi pojasnjevati, da je hudičevo resno mislil, s tistim, kar mi je v podobi neke recenzije napisal.

Ne, domišljavost pa zares nikoli ni bila moja »odlika«, prej pomanjkanje samozavesti, in so kar leta, desetletja morala miniti, čas nekih izkušenj, nekih uspešno opravljenih nalog, na različnih področjih, preden sem se v tej samozavesti utrdil, in nisem več imel pomislekov glede tega, ali zmorem, v odnosu do povprečja, in zlasti v odnosu do zastavljenega dela, »nekaj« narediti, pokazati.

 

Enake težave, po vprašanju samozavesti, gledam pri svojih starejših otrocih, vseh treh, in mi je to, po eni strani, všeč, po drugi pa ne.

Všeč mi je zato, ker dospevanje do samozavesti, do ugotovitve lastnih dejanskih zmožnosti, terja svoj čas, in pri njih natanko tako poteka.

Ni pa mi všeč radi tega, ker neki »sreči« prevečkrat pripisujejo zasluge za lastne dosežke, čeprav ta »sreča« pri teh dosežkih ničesar nima! Vendar – raje vidim, da imajo težave z izgradnjo samozavesti, slej ko prej bodo že dospeli do nje, če bodo nadaljevali tako, kot so zastavili, kot pa da bi bili obče domišljavi, in verovali v neke svoje sposobnosti, ki pa bi samo v njihovih prepričanjih obstajale, dejansko pa jih ne bi izkazovali! Domišljavost naj ostane tam, kjer ji je mesto, pri neumnosti!

 

Hudič je, kadar si močan »na jeziku«, in samo na jeziku, pa preden zastaviš, ko zastaviš, vse-veš, vse-znaš, tvoje početje pa razkrije, da – ničesar, ampak zares ničesar ne veš in ne znaš, da si z »malček« prevelikimi »očmi« gledal na določeno zadevo, ki pa se je kot nemogoča izkazala tvojim – »premajhnim« možganom!

 

Vse, pravzaprav malodane vse, kar sem v življenju zastavljal, sem zastavljal z nekimi pomisleki, in vsi ti pomisleki so govorili samo o mojih dvomih v to, da sem sposoben nekaj početi, in narediti.

Na primer – nekaj mesecev so me pregovarjali, da bi direktorovanje prevzel, da, tistega podjetja, kateremu so dva meseca obstoja prerokovali. Kdorkoli drug, na mojem mestu, bi, ob zagotovilu, kakršnega so tudi meni dali, da ga bodo nazaj vzeli, ga spet zaposlili, ko bo novoustanovljeno podjetje propadlo, z obema rokama, v trenutku, zagrabil ponujeno mu priložnost! Ker bi »vedel«, da je sposoben biti-direktor…

 

Samozaposlitev, v kulturi. Prav tako – nekaj mesecev sta me pregovarjala, nek znanec in njegova žena, ona je celo bila samozaposlena, kot fotografinja, nič-kaj-posebna fotografinja, češ da ni teorije, za to, da mi ministrstvo ne bi statusa podelilo, glede na to, s čem, kako sem se v preteklosti izkazal, na področju ustvarjanja… dočim se je meni zdelo, da to, kar sem izkazal, ni bilo nič posebnega, pa čeprav sem bil med najbolj objavljanimi! In ko sem se prijavil – gladko, tekoče, brez najmanjšega zapleta, ob predloženih nekih dokazilih mojega dotedanjega dela, seveda.

 

Da, petdeset let in drobiž čez sem bil star, ko sem prvič izustil, da sem pesnik, pa čeprav so bila za menoj tri desetletja pesnikovanja, in so me vsi s pesnikom »zmerjali«. Celo pesniki sami, nekateri.

 

Da, kar nekaj časa sem, ko sem terapijo počel, vsake toliko preverjal pravilnost svojih postopkov, dvomeč, da bi vsakokrat slišal tisti prav-si-ravnal, in da bi se mi, s časom, védenje o pravilnosti mojega razmišljanja, posledično tudi ravnanja, udomačilo…

Ne, ne, to niso značilnosti neke samo-zaverovanosti, neke domišljavosti, daleč od tega, in nasprotno – tako, in samo tako je moč dospeti do zavedanja dejanskih lastnih zmožnosti, do samozavesti!

 

Ja, in »danes« imam dodatno, poleg vseh ostalih, »srečo«, ko mi dejansko domišljavi, a silno »samo-zavedajoči-se«, o moji »domišljavosti« govorijo! Pač, kadar na glavi stoječ, izhajajoč izključno iz sebe, katerega niti poznaš ne, razpredaš, takrat, kaže, sila veliko »veš«, pravzaprav, si upam trditi, »vse«…

 

Ne, nikdar bil, in tudi »danes« nisem domišljav, je pa dejstvo, kaže da premnogim moteče, da – tisto, o čemer VEM, tisto, kar ZNAM, tisto, kar sem uspešno IZKAZAL, v praksi… ne, ne, tega pa bebcem NE dam, in ne dovolim, da nekdo, kdorkoli, kateremu pogled niti iz pokošene trave ne seže, po tem skuša pljuvati! Se pa rade volje, zares, z velikim užitkom, pogovarjam, o različnih zadevah, s tistih področij, pač, ki me zanimajo, katera poznam, na katerih sem, ali pa to še vedno počnem, deloval, le – je hudič, ker imam sila malo takšnih sogovornikov.