Prekleta »srečna« naključja!

Kot otrok sem zbiral sličice iz zbirke Životinjsko carstvo. Takrat niti slutiti nisem mogel, kaj šele, da bi si tega želel, da me bo popeljalo v ugotavljanje nekega tovrstnega »carstva«…

 

Določena »srečna« naključja so mi bila v pomoč, ko sem, z različnih zornih kotov, in v različnih okoljih, ugotavljal eno in isto – »sodobnega človeka«. Velikokrat sem že preklel ta »srečna« naključja, kajti – kamorkoli drugam bi me povedlo, ne vem, v neko tehniko, ali v astronomijo, ma, ko bi se podal ugotavljat mravlje, termite, neke črve, karkoli drugega, bi mi življenje bistveno bolj prizanesljivo teklo!

 

Popravljati ni moč, za nazaj zagotovo ne, in – popeljalo me je tja, kamor me je, v ugotavljanje farse vseh fars, največje laži, med vsemi, kar jih je! Pri čemer je ta, »sodobni človek«, po vsej verjetnosti tudi edina podoba nekega obstajanja, katere ni neposredno mamica Narava zakrivila, pač pa je »nerodno« križanje dveh vrst, samo navzven, in »od daleč« podobnih si, porodilo še bolj »nerodno« posledico. Edino bitje, za razliko od vseh ostalih, kateremu do današnjega smisel obstoja nisem našel, edino bitje, ki v lastno škodo deluje, prepričano, da v lasten prid odloča! Pravzaprav edino bitje, ki se izključno na temelju preproste pameti v neka odločanja podaja, v odločanja, ki krepko presegajo njegove miselne (ne)zmožnosti!

 

Ja, prekleta »srečna« naključja! Zavoljo katerih dospevam do  ugotovitve, da je včasih bolje ničesar vedeti, pa si zmorem, prav radi tega, tudi tisto laganje, s katerim sem svoji mami njeno umiranje prikrival, bolj prizanesljivo očitati.