Še dva dni, in pol…

Še dva dni, in pol, do trenutka, ko jo spet zagledam.

 

Vem, vrtela me bo krog mezinca. Vem, dlje kot so se Slovani prek Karpatov selili, bo trajalo, preden bova iz sobe dospevala v kuhinjo, in obratno. Vem, vsako jutro bo debata na temo »pižamika« da ali ne, prek dneva. Vem, če, slučajno, ne bo ješča, bom sebe k vragu pošiljal, ker sem kuhal. Vem, pobiraj, da se ne spotakne, da ji ne spodrsne, da je sploh moč hoditi, ona pa – najlažje je vreči, na tla, kadar se nezanimivo izkaže. Vem, vse to vem, tudi to, kako zgleda hoja, denimo po stopnicah, ko se, neposredno krog tebe, vsaj štirje, včasih tudi več, sučejo, ki niti nase ne znajo paziti, kako bi šele drug na drugega…

 

Še dva dni, in pol, do trenutka, ko jo bom, spet, objel. In poljubil. In stisnil.

 

Vem, spet bo pregovarjanje krog mojega kemičnega svinčnika. Ker ji ga več ne dam. Meni je namreč pripomoček, pomemben celo, z njim zapisujem, če se tako pripeti, kadar računalnik spi. Ona pa – tako pritiska, s pisalom, da se je dvakrat zgodilo to, z dvema vložkoma, seveda, da je bilo še do vrha polno črnila, pisalo pa onesposobljeno. Glava fuč. V nekaj minutah. Nič čudnega, tudi para, z njim, namenoma, liste…

 

Še dva dni, in pol, do trenutka, ko jo bom slišal reči »geva v avto«.

 

Vem, želi si nekaj, krenem ustreči, a se premisli. Vem, desetkrat, raje več, spiraj in briši roke, da želji, neki, ustrežeš, med pomivanjem posode. Vem, dve uri, morda več, do prvega požirka kave, morda tudi edinega, v dnevu. Vem, drži v naročju, vse težja je, obenem mešaj, da se ne sprime, ali zažge, in razvrščaj na krožnika. Vem, neštetokrat umivanje rok, pa mi, včasih, uspe celo to, da oblačila suha ostanejo, marsikdaj pa je potrebno preoblačiti, čeprav je komaj oblečeno. Vem, motiviraj, da bo motivirano, in se prilagajaj, da bo po njenem, in zmotivirano v trenutku splahne.

 

Še dva dni, in pol, do trenutka, ko bom izvedel, če se morava, na poti domov, na Banovi domačiji ustaviti. K vrtenju nekega kolesa, in skakanju po lužah.

Še dva dni, in pol, ko skušam čim manj misliti na ta – še dva dni, in pol.