Recept
za čim lepše, čim boljše življenje,
je –
bodi povprečje, vsakdanji nek nič,
enako
kot drugim gre znanje v sneženje,
enako
kot druge krasi naj te kič…
Ne kaže
drugače, ne kaže po svoje,
čemu že
z začetkom izgubil bi pot,
le papiga
šteje, kjer papiga poje,
tradicija
»naša«, iz roda v rod…
Ne,
niso vse glave, da bi se trudile,
ploščata
je misel, ploščat jim je vid,
že v
zibeli so se vsega naučile,
»resnica«
je šala, le bled nek privid…
Želodec
naj vodi, in rit naj odloča,
oba sta
pomembna, središče sveta,
ko v
nekem ugodju sta »sreče« pojoča,
takrat
svet kot grd se kazati ne zna…
Vem, ni
ti izbire, presoja Narava,
votlini
le votlo je prava radost,
a
šlepaš se dobro, ko umna ti glava
iz
tvoje votline v bodočnost tke most…
Ne
moreš iz kože, ne moreš drugače,
tvoj bogec
ti kril ni nikamor pripel,
kjer
žaba odloča, po žabje se skače,
in vsak
le kot žaba bo v petju zvenel…
Pa kaj,
če ne daješ, če glad le prispevaš,
če Dobro
se v tvojih rokah le topi,
če
Svetu v zaman nek popoln minevaš,
pomembno
je da se lepo ti godi…
Nikdar
se votlina ne bo umaknila,
kamena se
doba odlično drži,
s teboj
se na tron svoj prelep bo vrnila,
drugače
ne kaže, drugače ji ni…
Recept
za čim lepše, čim boljše življenje,
je –
bodi povprečje, vsakdanji nek nič,
dočakaš,
do konca, prelestno vstajenje,
z
gorjačo v rokah spet sam svoj boš – hudič?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar