Zaupanje?!
Potrošna roba!
Nekoč
sem ga imel zvrhano polno skladišče, danes so police, do zadnje, povsem
izpraznjene.
Nekaj
gramov mi ga je še ostalo, skritega, v nekih žepih. Polovica teh gramov gre
smrti, njej zaupam, da me pride iskat. Preostala malenkost tistim, katerih še
nisem uspel spoznati, kot zaupanja nevrednih.
Marsikdo
mi je olajšal, glede delitve te preostaline, pa mu niti stavčnega ločila,
denimo neke uboge vejice, ne verjamem, kaj šele črke, ali besede!
Ja,
nekoč pa sem zmogel, celo brezpogojno, brezmejno zaupati. Bebec, pač! K sreči
učljiv, bebec, in, k sreči, z ustreznimi učitelji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar