(Od)žalovati in iti naprej…

Pravijo, da je treba (od)žalovati, in iti naprej…

 

Po vsakem žalovanju je ta iti-naprej drugačen, po vsakem pokopu nekoga ali nečesa vrednega ti namreč vse manj ostaja, in je prostor, skozi katerega hodiš, vse bolj izpraznjen…

 

Ta praznina, mnogim povsem običajna, je toliko bolj težka, kolikor več imaš v sebi tistega, kar si, resda, pokopal, a si to na dva načina naredil. Tako, da si se, za vselej, od fizičnega poslovil, in tako, da si doživeto v sebi ohranil, da je, v bistvu, ostalo to, kar je vedno bilo, del tebe samega. Da te spominja, da ti obuja, da ti kaže, na slednjem koraku, kako je to, kar ti je ostalo, po vseh nekih pokopih, malodane nič, proti tistemu, kar je znalo biti, kar je bilo…

 

Žalovanje, in tudi obžalovanje, hodita z roko v roki. Ne vem, še nisem izkusil, če je moč odmisliti, vendar – če je, potem, v bistvu, del samega sebe odmisliš, del samega sebe sebi ukradeš, zato, da mu nikoli več do živetja ne pustiš. Pa ne vem, kako je moč o nekem zadovoljstvu govoriti, takrat, kadar samega sebe trgaš, da bi dospel do tega, da ti nič več za odtrgati ne ostane, zgolj lupina, tolažeča se s tem, da »živi«…

 

Odžalovati?! Za vselej odpisati, nikoli več občutiti, po določenem vprašanju, nikoli več imeti, pa čeprav »samo« v sebi… in to početi s tistim, vsem, kar naj bi ti vredno bilo?! Si predstavljaš…

Lep del živetja preživiš svobodno, odločujoč se po lastni volji, pod sinjim nebom, včasih obsijanim, včasih z oblaki zastrtim… pod odejo zvezd, stkano prav zaradi tega, da se ji smeš čuditi, in jo občudovati, potem pa… potem pa ti vse to odvzamejo, te strpajo v nekakšno kletko, da žaluješ, in odžaluješ, da odganjaš in pozabiš… te sploh še kaj ostane, sploh še imaš, kamorkoli, za iti-naprej?!

 

Ne vem, prevečkrat sem že doživel, pri nekih, da so iz stanj »hude žalosti« malodane v hipu prešli v stanja nasmehov, dobre volje, ugodja… prevečkrat, da ne bi mislil o tem, da so dejansko zmožni (od)žalovati-in-iti-naprej, kot da se nič ne bi pripetilo, kot da se nič ne bi spremenilo! Ni moteča praznina, kadar si je vajen, kadar iz nje niti stopiš ne, pa nimaš sinjine, in zvezd za izgubljati…

 

Kadar hodiš, in imaš nekam dospeti, pa te volja vleče, koraki svojo moč obnavljajo… kadar hodiš zgolj zaradi tega, ker »moraš« hoditi, in ti za dospetje prav nič ni mar, ker, preprosto, nimaš kam dospeti, le na pot si obsojen, ker tako, pač, po nekih zakonitostih mora biti, takrat pa…

Da, greš naprej, z ne-odžalovanim vred, noseč v sebi vse tisto, kar si izgubil, a, kljub temu, ohranil, da bi te, na nek čuden način, pri življenju držalo, nerazkosanega, le z nezaceljivimi ranami označenega, in odštevaš, vse bolj, čas, upajoč, da ti dodatnih izgub ne nameni, in da se izteče, v nek, kakršenkoli že spokoj, v bistvu do edinega spokoja, do katerega zmoreš dospeti, takšen, kakršen si, očitno s preveč-v-sebi, in brez praznine, ki zmore do lahkotnosti potovanja popeljati…

 

Ne znam odžalovati, znam le sprejeti, dejstva, in jih upoštevati, ter po izgubi do nekih moči, čudežno, dospeti, da se do nove izgube zmorem privleči. In me vse manj mika ta iti-naprej, sem ga, v bistvu, že odpisal, tudi njega pokopal, pa le še vztrajam, tu in tam loveč nek sončni žarek, katerega zmorejo preostale mi vrednosti poroditi.