Poskušaš takole razmišljati?!

Občost »ve«, da je beseda »normalno« enakovredna besedi »običajno«.

Občost tudi »pozna« samo sebe, in »ve«, da je – normalna…

 

Vse, kar odstopa, od te občosti, je, potemtakem, tako ali drugače vprašljivo in – bolj kot odstopa, bolj je (vsaj) čudno, če ne celo ne-normalno…

 

Poglejmo dva primera. Prvega vzamem iz živalskega sveta, drugega iz »našega«. Zgolj toliko, da se, malček, besedama običajno in normalno posvetimo… ob tem pa, morda, tudi malo presodimo o določenih mnenjih, prepričanjih, trditvah… da, tudi o tistih uradnih, nekih vsaj, šolskih, celo »znanstvenih«…

 

Ne pomnim imena kraja, oziroma področja, v ZDA, vem pa, da je na tistem področju velika koncentracija nekih proizvodnih obratov, med katerimi se nahaja tudi neka tovarna, ki se s proizvodnjo kemičnih sredstev ukvarja, in je, vsaj nekaj časa nazaj, odplake spuščala naravnost v potok… ki je tekel proti reki, in se vanjo tudi iztekal. In v tej reki živijo, domnevam, da še vedno, aligatorji…

 

Biologi, pač, tisti, ki so se ukvarjali (tudi) s tamkaj živečimi aligatorji, so ugotovili, da so le-ti večinoma postali dvospolniki, le tu in tam so odkrili žival, ki so jo zmogli opredeliti (samo) kot samico ali samca. In so, v iskanju vzrokov takšnega stanja, dospeli do ugotovitve, da so ga izključno odplake lahko povzročile, saj so bile samo odplake tista zadeva, ki se je razlikovala od drugih okolij, v katerih so tudi obstajali aligatorji, ki pa se niso kot dvospolniki izkazovali…

 

So prvo omenjeni, dvospolni aligatorji, normala, ali zgolj običajnost?!

Normala, zagotovo, niso, in ne morejo biti, kajti – ko bi bilo zgolj od njihove zasnovanosti odvisno, ko ne bi nanje vplivala kemična sredstva, v vodo izpuščena, potem bi bili povsem običajni, celo normalni pripadniki svoje vrste, povsem enaki svojim predhodnikom, in živalim, živečim na drugih področjih. Potemtakem – če niso normalni aligatorji, potem ne zmorejo biti drugega kot ne-normalni, pa čeprav…

Pa čeprav so, na konkretnem področju, nekaj povsem običajnega, celo samoumevni so, kot takšni, postali, zahvaljujoč nekim specifičnim okoliščinam!

 

Preselimo se v »naš« svet. In najprej pojasnim, čemu besedo v navednicah zapisujem: kadar en in isti, vsaj tozadevno, svet delita dve povsem različni bitji, potem zanj ne morem uporabiti, vsaj z lahkoto ne, nekega imena, katerega ne bi, že ob sami njegovi omembi, pod vprašaj postavil…

 

Nikola Tesla.

Že kot otrok, osnovnošolec, je imel velike težave. Tudi v šoli. Vsi so namreč bolje, in več, »vedeli« od njega, vsi so, očitno, boljše in pravilnejše razmišljali, kot je razmišljal Nikola…

 

Težave so ga spremljale vse življenje. In vse življenje je bil, v očeh občestva, najmanj »čuden«. In je, ampak samo po določenih vprašanjih, tudi bil, objektivno, »čuden«, saj so ga določene psihične okvare pestile, povzročene prav zaradi dejstva, da je, kot razumsko zasnovano bitje, odraščal sredi nagonskega okolja… da je bil vedno popravljan, karan, tudi kaznovan, ker se je kot drugačen od večine izkazoval… da je moral, če je hotel pre/živeti, samega-sebe-po/tlačiti, »nekam« v globine, se je moral občemu »vedenju«, »razmišljanju« podrejati, se mu prilagajati, ker se je le tako lahko vsaj dela težav, katere mu je okolje povzročalo, znebil…

Da, s tem, s samozanikanjem, si je prislužil težave, ki so se izkazovale (tudi) z določenimi t. im. obsesivno-kompulzivnimi motnjami… pa je, denimo, »moral«, tako kot to počno otroci, pri »ristancu«, po nekem (sebi zapovedanem redu) poskakovati prek talnih plošč(ic), položenih v predprostoru, na poti do »njegovega« laboratorija. In – če se je, slučajno, zmotil, če je, slučajno, črto prestopil… je moral vso pot ponoviti, pa četudi je »napako« naredil tik pred vhodom v laboratorij…

 

Potemtakem – bil je, v očeh občosti, čuden. Tako zaradi svojih motenj, s katerimi se je izkazoval (in so bile redkim v vedenje dane), kakor zaradi tega, ker ga dobesedno nihče ni razumel, nihče ni vedel, o čem pripoveduje, čeprav je vsem tozadevno znane besede uporabljal, čeprav se je trudil z razlagami… ma, tako čuden je bil, v primerjavi z občestvom, da je bil tako »nesposoben«, tako »neumen«, da niti lastnih spoznanj »ni znal« vnovčiti, da bi sebi postregel s tistim (in še s čem krepko več/jim), s čemer si streže, ali pa to vsaj želi, neka povprečna običajnost, »normalnost«! In… če se, za hip, vrnemo k aligatorjem, k tistim, ki niso »normalni«, ker tako odstopajo od »normalnih«… po istem principu tudi Tesla ni bil »normalen«, občim primerljiv, kaj šele podoben, ali celo enak! Zdaj pa…

 

Več kot biti-normalen, preprosto, ni mogoče! Pa tam, kjer samo dve možnosti obstajata, nek plus ali »da«, in nek minus ali »ne«, tam – če nisi normalen, potem si ne-normalen! Potemtakem je bil Tesla ne-normalen! Ampak…

 

Mar ni, ob tej ugotovitvi (pa še veliko jih je moč najti, skozi čase, Tesli podobnih posameznikov) čudno, ne-normalno prav to, da – normalni NE vedo, pardon, po svoje »vedo«, in ničesar uporabnega, resnici ustreznega ne odkrivajo, nikakršnih vsebinskih sprememb, v podobah izboljšav, napredka, ne izkazujejo, dočim, na drugi strani… obstajajo neki ne-normalni, ki pa se prav z odkritji, z izboljšavami kažejo, in napredek vzbujajo, omogočajo, tvorijo?!

 

Priznam, dokaj zmedeno se počutim, ko o tej obči normali razmišljam, obenem o nekih redkih, malodane »odpadnikih«, tako zmedeno, da, vsaj za hip, podvomim v to, da sta besedi običajno in normalno enakovredni! Še več, to običajno, »normalno«, se mi, naj bom kaznovan, radi svojih grešnih misli, celo – kot ne-normalno izkazuje… živeče v svetu človeka, razuma!