Bedak zgolj, v zaman…

Zaman je, če daješ, kjer zna le jemati,

jemati, za hrbtom po svoje ravnati,

zaman je, da duša za cvetom ti joče,

ker tudi plevel do cvetov svojih hoče…

 

Zaman je na nebu ti zvezde prižgati,

če sila hiti le tako, da jih klati,

ne bodo sijale, ne bodo žarele,

na tleh le do konca, boleče, uvele…

 

Zaman je prositi, zaman je iskati,

če s temo se zmore iskano kazati,

ni duši do teme, želi si leteti,

a v temi samo ji je dano umreti…

 

Zaman vsaka nada, zaman je živeti,

za tisto kar zna, in kar zmore le streti,

že misliš, da soncu nek žarek ukradeš,

zbudiš se, v trenutku bolečem, ko padeš…

 

Zaman se oziram, si iščem utehe,

plačujem, krvavo, ne svoje, pregrehe,

pa pravi, nenehno, že z jutrom, mi dan:

Res, si zgolj bedak, ki živi v zaman!