Dal
sem, kar sem zmogel dati,
kar bilo
dajati mi je znati,
več
dajal sem, več kazalo
je da ta
več vedno je premalo…
Vselej
k nebu šel hoditi,
zvezde v
očeh nekih buditi,
vendar
prav nič ne pomaga,
kjer je
tema, tema vedno zmaga…
Zla
nikoli nisem nosil,
in za
zvezde večkrat prazno prosil,
rada
skaže se zadrega:
prošnja
v prazno v prazno vselej lega…
Dal
sem, kar sem zmogel dati,
kot opora
znal sem vedno stati,
sem
razpenjal neka krila,
da
razprta bi me zapustila…
Sem spoznaval,
prav nič bežno,
tisto glodajoče,
nehvaležno,
kar
izkaže se kot zmota,
a bi
znova hodil ista pota…
Veter
brije, da odnese,
prej še
zmelje, če tako mu znese,
ni
drugače, kot sprejeti,
da v
drugačnem dano ni živeti…
Dal
sem, kar sem zmogel dati,
bi se
znalo še precej nabrati,
a
izkušnja zna svariti:
ni
dovolj tega, kar gre pekliti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar