Jaz, zgolj nek nihče…

Groza, celo grozovita groza! Nekako se počutim, kot da bi bil izgubljen, v neki puščavi, na tem svetu, tavajoč v neznano, in brez napotkov, usmeritev, nekih kažipotov, nekih »pametnih«, ki bi mi razodevali…

 

Niti neke »celice« ne premorem, nekega združenja, pa čeprav majhnega, da bi se v njem združeval, v njem neko zatočišče poiskal! Nobene krajevne-skupnosti, vsaj te, da bi se, v njej, počutil kot njen sestavni del! Kaj šele, da bi neke gore imel, reke, potoke, ma, vsaj nek, majhen, komajda opazen potoček, da bi se, ob njem, s sosedi dobival, in bi se kot naš-med-našimi počutil…

Res, popolnoma izgubljen sem!

 

Bentiš, celo naroda, neke domovine nimam! Resnično grozljivo, ti povem!

Nisem Slovenec, še manj Sloven'c. Nisem Srb, Črnogorec, Bosanec, Rus, Nemec... obenem pa sem povsem defekten, kajti – kjerkoli se znajdem, kjer sem v družbi človeka, tam mi je lepo, tam se doma počutim! Čeprav…

 

Da, celo o tem razmišljam, če sploh sem človek. Mislim, vsaj po merilih, po opredelitvah, ki o »človeštvu« govorijo, to, zagotovo nisem. Niti slučajno ne sodim v »znanstveno« klasifikacijo, v njenega »sodobnega človeka«. Tudi pri tem sem v dvomih, priznam, kajti – če nisem »sodoben«, če v tej sodobnosti ne obstajam, sem potem, morda, iz neke preteklosti, in sem, ne vem, kako sem zmogel tako slep biti, spregledal to, da me, v bistvu, sploh več ni?! Ali pa, kdo bi vedel, neki bodočnosti pripadam, in se mi, tačas, zgolj dozdeva, da obstajam, dejansko pa me ni?! Ne vem, resnično ne vem, morda pa sem, a zares na nekem drugem planetu obstajam, ne na Zemlji, ker – kolikokrat sem že slišal, da je življenje tu, na tem planetu, le nek hologram, da dejansko na nekem drugem delu vesolja obstajamo… pa je vprašanje, glede na čas, katerega signali, na primer, potrebujejo za svojo pot skozi vesolje, če sploh še obstajamo, ali pa smo minili, in se samo še delamo, da obstajamo…

Bedarija, kako lahko sploh tako razmišljam – če smo le neki posnetki, neke »slike«, neki odtisi-časa, potem zgolj smo, se ne moremo ne delati, še manj karkoli narediti!

 

Ne menjavam vrednot, ravnam se po istih načelih, že kar vem zase, ne obračam-se-z-vetrovi, niti z vetričem ne!

Med mojimi predniki so bili tudi neki, ki so se zavzemali za skupnost južnoslovanskih narodov. Ne, niso se samo zavzemali, tudi gradili so, to skupnost, in se v tej gradnji na vidnih mestih nahajali. Oče je bil diplomat, v času prejšnje države, potemtakem je bil jugoslovanski diplomat, in je Jugoslavijo v svetu zastopal. In sam sem se počutil, v nekdanji državi, doma. Pa sem se, ob popisu, izjasnil kot – Jugoslovan…

Ne, ne, tako mimogrede, jaz (in moji bratje ter sestra) od očetovih dejavnosti nobene protekcije nismo imeli, ničesar na ta račun pridobivali, tako smo bili, pač, tudi vzgajani – med vsemi ostalimi pa, kakor je njim, tako bo tudi tebi. Tako da nimam neke nostalgije, porojene zaradi tega, ker bi bil sedaj prikrajšan za nekaj, kar naj bi prej imel, daleč od tega! In se tudi zavedam, da prejšnja državna skupnost ni bila idealna, brez napak! Če ne drugega – »ljudstvo« je, v vsaki državi, največja možna napaka…

 

Denimo – ko bi sam odločal, potem nekih plazilcev, sluzavcev, ameb… nikoli ne bi spuščal do položajev odločanja, kajti – kdor se zlahka izkaže kot hinavska rit, ta se zmore tudi v bodočnosti enako izkazati, če tako nanese. Pač, revež prek svojih zmožnosti ne zmore! Tako da…

 

Da, ne sodim med tiste, ki so se, zavoljo položajev svojih staršev, in uvidevnosti nekdanjega sistema, šolali na najboljših univerzah v tujini… ki so se z enega položaja grizli drugemu naproti… ki so jemali, vse, kar jim je bilo moč vzeti, prisegajoč neko svojo pripadnost, zvestobo, pripravljeni, da se v imenu »višjih ciljev« tudi lastnemu živetju odpovedo, obenem pa… kako hitro rit svoj obraz zamenja… pljuvali, in popljuvali vse tisto nekdanje, zaradi česar so iz blata do šolanja, izobrazbe, celo doktoratov dospeli, pa do nekih lagodnih služb in službic, položajev, posledično, kakopak, tudi do materialnega imetja! Ne, zares ne, ne sodim med riti!

 

Kakorkoli že – v prvem popisu prebivalstva, ki je potekal po razpadu bivše države, pardon, po tem, ko so jo lastnih-njivic-sestradani, na vseh straneh živeči, razkrojili, sem se še smel »narodnostno« opredeliti, kajti v popisni poli je, še vedno, obstajala rubrika, v katero je bilo moč bogokletno, malodane hudičevo besedo Jugoslovan vpisati, medtem ko…

Že v naslednjem popisu te možnosti ni bilo. Mi je pa zato država, v zameno, ponudila sila pestro izbiro, skratka malodane neomejene možnosti, kajti – povsem zlahka bi se smel odločiti za to, da bi rekel, da sem Turek… ali Nigerijec… in bi bilo tako tudi vneseno ter obravnavano. Baje so s »koroškim plebiscitom« neki »grdi« Avstrijci uboge slovenske duše v asimilacijo silili… kako lepo je, da nekaj takšnega sončno-podalpski ne počno…

 

Ma, spet sem zašel, k vragu z menoj!

Ja, s tistim popisom sem, potemtakem, dospel do tega, da sem se »narodnostno«, in popisovalki, opredelil kot niko-i-ništa!

To pa ne bo šlo, mi je pojasnila, ker tudi za to ustrezne rubrike nimam, edina podobna, ki je na voljo, je – neopredeljen…

Dobro, naj bo, svetemu popisu, pametni državi, prav nič v »po naše« priganjajoči, potem zapišite ta »neopredeljen«, pa čeprav boste – laž zapisali, kajti, veste – do slednje zadeve na tem vražjem svetu se opredeljujem, pa mi nekako ne gre vkup, ta neopredeljen, z načinom mojega izkazovanja!

 

In tako sem, »uradno«, postal neopredeljen, glede na moja (tudi) poprejšnja prizadevanja, usmerjena v izboljševanje »sveta«, in zlati glede na njih nevidnost in neslišnost, potemtakem v zamanskost, mojo, pa – niko i ništa! Čeprav…

 

Čeprav, po drugi strani… ne vem, resnično me to bega, čemu se mi zdi, tako od daleč, skozi neko meglenost, da, v nasprotju z absolutno večino, niti nisem izgubljen, da dobro vem kdo, in kaj sem, in tudi to kje ter v čem se nahajam?!