Sleherna
všečna jim trditev, slišana, prebrana, jim, v trenutku, postane – »resnica«…
O kom
jaz to, o oslih?! Ma, ne, o kakšnih oslih neki, čeprav, hm… ja, in ne, hkrati,
kajti – zagotovo ne o tistih štirinožnih, čeprav tudi oni poslujejo na temeljih
ne/všečnega jim, pač pa o teh običajnih, »normalnih«, ki se, na vsakem koraku,
s svojo »pametjo« ponašajo…
Si
kdaj, morda, razmišljal o vrednosti, resničnosti, tega, o čemer govorijo, po
čemer se ravnajo, ali pa naj bi se ravnali?!
Si,
morda, kdaj razmišljal o tem, kako, na kakšen način, do svojih »spoznanj«
dospevajo?! Da bi, vsaj približno, vedel, o tem, ali niso, ali pa so, ta,
njihova »spoznanja«, vsaj toliko vredna, da bi si z njimi, po potrebi – riti obrisali?!
Si,
denimo, razmišljal o nekih, njihovih, »vrednotenjih«, »vrednostnih lestvicah«, ki
tudi na tistem, čemur pravimo okus, ali njihov »okus«, temeljijo?! Pojasnim…
Povej,
je normalno, to, da obstajajo različni okusi pri, recimo, jedeh, pa je nekomu
neka jed dobra, celo najboljša, drugemu pa ni?! Enako, ne samo podobno, je
malodane pri vsem ostalem, malodane, s poudarkom na besedi, pri pijači,
oblačilih, glasbi, filmih, športu in rekreativnih dejavnostih…
Ni
zanimivo, če nadaljujem, kako se ta različnost, v trenutku, razblini, in se popolna
enakost izkaže, ko…
Ugotavljajo
to, kdo je, in kdo ni, dober, šef, direktor, politik (tisti, ki njim daje, je
dober, ostali pa, kakopak, niso).
»Spoštujejo«,
in bi se po njih celo zgledovali, ko bi za to, kakopak, (z)možnosti imeli, neke
tiste, ki so »uspešni«, ki so »slavni«, ki imajo veliko denarja, velike, lepe
hiše, vozijo drage avtomobile.
So vsem
neki »triglavi« najlepša, najpomembnejša, skorajda, zadeva na svetu, celo
toliko, bojda, štejejo, ti »triglavi«, da
mora-vsak-Sloven'c-vsaj-enkrat-iti-na-Triglav, kajti – v nasprotnem ne more
biti Sloven'c!
Je
vsem, in zlasti tistim, ki je niti govorijo/pišejo ne, slovenščina »najlepši
jezik«.
In sta,
vsem, Prešeren in Cankar največji pesnik, oziroma pisatelj, pa čeprav so »ju«,
njune zapise, »brali« samo takrat, in samo toliko, ko so morali, v šoli, in
kolikor so morali…
Si
kdaj, ob tem, tako, sproti in mimogrede, razmišljal, mogoče…
Si že
kdaj videl slepega, da bi, ponoči, luč prižigal?! Videči jo namreč prižigamo,
vsaj tu in tam, da se ne bi ob nekaj spotaknili, na primer, se v nekaj
zaleteli.
Ne,
slep je ne prižiga, vajen je teme, temo pozna, temo ima, in je zanjo tudi
primerno »opremljen«, razpolaga z zmožnostmi, potrebnimi za to, da se zmore s
to temo soočati, v njenem objemu uspevati.
Kadar
imaš samega sebe, kadar imaš vsebine, dejansko potrebne za to, da dospeš do
lastne identitete, kadar zmoreš z neko »hrbtenico« razpolagati, ker si
suverena, dejansko, osebnostno gledano, samostojna OSEBNOST… takrat po lastni
presoji, temelječi na nekem védenju, vrednotenju, odločaš, in se temu primerno
tudi izkazuješ, vselej in povsod! Kadar pa…
Kadar
pa si zgolj eden-izmed-neštetih, potemtakem niti samega sebe ne premoreš, ker
se v ničemer pomembnejšem, omembe vrednem, vsebinskem, od ostalih ne
razlikuješ, takrat pa potrebuješ neko pleme, neko čredo, katere(ga) del si, in
znotraj katere(ga) veš, da »nekaj pomeniš«. A si zgolj člen, in to majhen,
nepomemben, tega plemena, te črede. Da…
Da, in
takrat pravila plemena, pravila črede… tudi zate veljajo, vsaj pri tistem, kar
opredeljuje neke »pomembnosti«, po katerem naj bi se prav tvoje pleme, tvoja
čreda, od vseh ostalih razlikovalo/a, zaradi česar NAJ bi bilo/a »nekaj
posebnega«… čeprav, v resnici, to, še zdaleč, NI!
Pa
potrebuješ, dobesedno potrebuješ, ne samo kažipotov in pastirjev, ne samo
opredelitev nekih plemenski, črednih, posledično tudi tvojih »vrednot«, pač pa
ti morajo tudi povedati, te o tem naučiti, to, katera gora ima posebno veljavo,
in kateri pisec, pesnik, je največji… sicer tega nikoli ne boš (iz)vedel, pa
boš krepko manj pomemben, krepko manj nekaj-posebnega, kot si sedaj, čeprav,
oprosti, a jaz, v tvoji »posebnosti« in »pomembnosti« - prav ničesar ne vidim!
Z izjemo nagonske neumnosti, kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar