»Kad bi živeo u Srbiji…«

Včasih ne vem, me v obe smeri vleče, pri zapisovanju, katero orodje bi uporabil, v katerem jeziku bi (s)pisal, v slovenskem, ali, morda, v srbskem. In me tako vleče zlasti pri poeziji…

 

Pesem, napisati pesem… tudi tu se razlikujem od drugih, in predvsem od nekaterih.

Ko pišem v slovenščini – pri meni »mora« biti pesem zapisana, dokončana, v času petih do desetih minut. Nič več. Nekateri svoje pesmi pišejo ure, verjel ali ne, tudi dneve, še bolj nekateri pa jih mesece, tudi leta dolgo, »izpopolnjujejo«, vsako posamezno, kakopak, preden ugotovijo, da je-to-tisto-pravo. Jaz na tak način niti pod razno! Prav zaradi tega, ker NAJ bi bila pesem mišljenjsko-čustveno izpovedovanje, ne pa izkaz nekega preračunavanja, kalkuliranja… pomeni, da naj bi bila pesem, kot tudi vsa umetnost, iskrena, spontana. In bolj kot v njo »prčkaš«, bolj kot jo »obdeluješ«, manj je v njej omenjenega, bolj je izumetničena, prazna, hladna, brezosebna!

 

Ja, jaz in moja merila. V okvirih katerih vidim oceane »pesnikov«, v bistvu obrtnikov, ter le tu in tam tudi nekega pesnika (ali umetnika s kateregakoli drugega področja umetniškega ustvarjanja).

Skratka – če deset minut ni dovolj, če ne (s)teče, potem bi se, bržčas, moral »matrati«, se truditi, da bi v polju svojega znanja, izdelovalnega, in z njegovo pomočjo, napisal pesem, ki pa, v prvi vrsti – meni ne bi bila všeč, mi ne bi prepričljivo delovala! In to sicer lahko počneš, takrat, denimo, ko od pisanja živiš, potemtakem tudi od količine napisanega, in objavljenega, in kadar to počneš v podobi neke satire, namenjene »odraslim«, dovolj bebastim, da jih že neki »izvijačni štosi« do smeha spravijo (ljubi bog, kadar signal vleče, včasih si, za nekaj minut, ogledam tozadevno slovensko »stend-ap komedijo«…), ko pa pišeš, na primer, za otroke, med katerimi so tudi Otroci (da, z veliko začetnico!), ali pa, ko pišeš, kar zadnja leta počnem, izključno zavoljo lastne potrebe po pisanju, izpovedovanju, če želiš, zavoljo lastnega ugodja, porojenega z izpisanim, takrat pa – ne, takrat pa nobenih »laži«, nobenega pretvarjanja, zavajanja (predvsem samega sebe), pa – če ne teče, če se zatika, ti celo težave, izdelavne narave, povzroča, takrat nehaj, izbriši vse poprej zapisano, »pozabi« nanj, in, bodisi, pojdi tja, kjer te bo »gnalo«, bodisi počakaj na trenutek, ko te bo!

 

Ne, ne, tudi tistega, kar počnejo, če-mi-danes-ne-gre-bom-spravil-za-jutri-ko-mi-bo-šlo, ne počnem, ker – kakor nikoli ne moreš dvakrat, zaporedoma, v isto reko stopiti (vsaka njena kapljica je, čeprav za mikro-malenkost, drugačna od druge!), tako tudi nikoli več ne boš dospel do trenutka, v katerem se boš natanko tako počutil, kot se počutiš v tem, trenutnem, tekočem, pa bi bilo škoda samemu sebi lagati, o tem, češ da v istih okoliščinah, iz istih vzgibov, na isti način – isto pesem dokončaš, napišeš!

 

Da, v slovenščini nekje do desetih minut, zavoljo krepko obsežnejšega fonda besed, s katerimi razpolagam, tako imenovanega besednega zaklada, ki je pomemben predvsem zaradi rime, pa tudi zaradi samega ritma pesmi, v katerem naj bi le-ta, čim bolj tekoče, pripovedovala, medtem ko v srbščini…

 

V njej mi delo, pesem sama, malček več časa vzame, prav zaradi zmanjšanega obsega poznanih mi besed (o tistih, ki so se udomačile v vsakdanjem nekem njihovem življenju, tistih novodobnih, slengovskih, kaj vem kakšnih, sploh razmišljati nočem, malodane nobene ne poznam!), pa moram včasih tudi, tu in tam, v slovar pogledat, da ugotovim, če sem pravilno izpisal, ali pa sem, morda, z nepravilnim izpisom besedi nek drug pomen pridodal, in ne želenega, a, kljub temu – pol ure, največ pol ure, odvisno od dolžine pesmi, in to je to. Iz istih razlogov, kot pri zapisovanju v slovenščini.

 

Na silo ničesar in nikdar ne počnem, pa se tudi odločam ne, o tem, v katerem jeziku bom (na)pisal. Tako kot popelje, tako naj tudi vodi, čeprav…

Vem, vem, občost »ve«, da je slovenščina »najlepši jezik na svetu«, in pri tem njenem prepričanju sploh ni, niti malo, moteče dejstvo, ki govori o tem, da slovensko, večinoma vsaj, niti – ne znajo! Še več, ne samo, da ne znajo, pač pa dobesedno hitijo z raznimi šnopsi, cukri, hozentregerji, štumfi… in podobnimi spakedrankami razkrajati jezik, ta, isti, ki jim je »najlepši«!

Vsakomur, povsod po svetu, je »njegova« gora, zlasti, če je »sveta«, najlepša, vsakemu je tisto, kar ima rad, najboljše, pa si upam trditi, da je, prav tako, vsakomur njegov jezik – najlepši! Vidiš, jaz pa imam gromozansko hibo, neoprostljivo napako – nisem ta vsakdo!

 

Ko primerjam slovenski in srbski jezik – ne, resnično mi ni težko izbrati, srbski mi je krepko lepši! Mehkejše zvenijo besede… malodane pojoče jih je moč poslušati… znajo biti neprimerno bolj izrazne, potemtakem tudi sporočilne…

Kakopak, tega nikakor ne moreš razumeti, v kolikor zgolj »znaš srbsko«, a niti naglasiti pravilno nisi zmožen, kaj šele, da bi o različnih podobah sporočanja istih besed karkoli vedel! Je krepko preveč »znanja«, in »znalcev«, na tem planetu, da bi se dalo njihovemu »znanju« kakršnokoli veljavo pripisati. Razen tiste, seveda, ki o destrukciji priča…

 

Mejduš, beseda »priča«. V srbščini »pripoveduje«, ali pa, kdo bi vedel, »pripoved«, »zgodba«. V slovenščini »očividec«, nekdo, pač, ki, lahko tudi na poroki, s svojo prisotnostjo nečemu pritrjuje, nekaj potrjuje.

Poskusi taisto besedo izgovoriti z nekoliko »raztegnjeno« črko »i«, potem, takoj za tem, jo izgovori »po slovensko«. Začutiš, morda, razliko?!

 

»Kad bi živeo u Srbiji, ti bi od svog pisanja živeo kao bog.« Besede, katere mi je, pred leti, izrekel srbski pesnik Tode Nikoletić. Besede, ki vsaj o trojem govorijo…

 

Prvič, govorijo o tem, da je moje znanje srbskega jezika krepko več kot samo zadostno, osnovno, običajno.

 

Drugič, govorijo o kakovosti, vrednosti mojega dela, njegovih proizvodov, mojih zapisov.

 

Tretjič… glede na to, da tamkajšnji pisci ne živijo kot »bogovi«, navedene besede govorijo tudi o tem, da se zmorem tudi z njimi, in v »njihovem« jeziku, najmanj enakovredno kosati!

 

Da, tvegam očitke, bôli-me-da-ne-napišem-šta, ki bi o neki, moji, domišljavosti, pa z vso odgovornostjo zapišem: na obeh področjih, geografskih, jezikovnih, tako na področju slovenskega, kakor tudi srbskega jezika, mi ni potrebno pred nikomer, pred nobenim, enim samim ne, ne tukajšnjim, ne tamkajšnjim, ustvarjalcem rdeti, še več – rad bi ga (s)poznal, ki zmore, tako, in to, kakor in kar zmorem sam!

Res je, s »prešernovo nagrado« pa se ne morem (po)hvaliti, ma, s kakršnokoli drugo, družbeno, ne, zavoljo – (ne)kakovosti mojega dela, ali pa, morda, zavoljo tega, ker (tudi v podobah satire) o neljubem jim, na neljub jim način, zapisujem?!

»Nihče ni bolj osovražen, kot tisti, ki govori resnico.« Platon.

 

Mejdun, kam sem zašel! Od neke »izbire« jezika mojega zapisovanja, pa vse do povsem »bogokletnih« trditev, mojih! Ja, tako, pač, je, tam, kjer mislim pustiš, da tečejo, in jih med neke bregove, ali v kalupe, ne siliš, pač pa same svoja pota izbirajo, pa – kamor jim prija, tam se tudi izkazujejo!