Preteklosti
ne kličeš, preteklosti ne prosiš,
v spominu
jo ohranjaš, in jo v pozabo trosiš,
in tudi
ko hotela bi sama se vrniti,
le
stežka bi ji pustil do sebe znova priti…
Je v
njej namreč vse tisto, kar danes me ubija,
kar z
jutrom dan pokvari, in voljo mi izpija,
je v
njej vse tisto lepo, kar je v obete znalo,
a
zmoglo ni drugače, kot laž se izkazalo!
Preteklosti
ne kličeš, in je ne greš prositi,
preredko
se pokaže, da sonce zna buditi,
da v
starosti te greje, in v pesem te odeva…
večini
ni obstati, zato naj zgolj mineva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar